V nadaljevanju lahko preberete

»Ali misliš, da bi lahko kdaj v prihodnosti zmagal tudi kdo iz baltskih držav?« se je previdno pozanimal Raimonds Tomsons pri prvaku, Švedu, ki je sedel na drugi strani mize. Odgovor je dobil lani. »Zdaj veš,« je pisalo v kratkem sporočilu, ki mu ga je po svetovnem someljejskem prvenstvu v Parizu, kjer je Latvijec, naš sogovornik, prepričljivo zmagal, poslal Andreas Larsson.

Ljudem se zdi še kar naprej nenavadno, kako veliko o vinu in kulturi, industriji, pa tudi ceremoniji, ki ga spremlja, lahko ve človek iz dežele, kjer vinska trta raste na vsega nekaj ducat hektarih. Raimonds Tomsons pojasni, da je mogoče zanj prav zato še lažje: ni mu treba biti obremenjen s tradicijo in grandioznostjo nobene od velikih vinorodnih dežel. Potem ga ponavadi vprašajo še to, katero vino mu je najljubše prav tam, kjer je zdaj, pa kako se lotiti spajanja s hrano.

Nato šele se lahko posveti drugim zgodbam. Dober pripovedovalec je, elegantnega in priljudnega nastopa – in vse to mu je prišlo prav lani, ko je na velikem odru arene La Defense v Parizu postal šampion na tekmovanju, edinem tovrstnem, ki ga pripravlja svetovno združenje Association de la Sommellerie Internationale. Da se bo povzpel na to mesto, se je sicer napovedovalo že nekaj let.

Kamor pride, se potegujejo za njegovo pozornost, ne nazadnje združuje znanje o vseh vidikih te pijače starodavnih korenin in vraščenosti v kulturo – naša himna je, vemo, vinska napitnica, v izvirniku napisana v obliki vinske kupe. In tudi to je Latvijec izvedel, ko je bil na obisku v Sloveniji: prišel je na povabilo Društva za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenije, ob trideseti obletnici sprejetja pod okrilje svetovne organizacije.