V nadaljevanju preberite:

Z mlajšo moško generacijo je nekaj hudo narobe. Izgublja svoje mesto v svetu, svojo vlogo v družbi vse bolj in bolj osvobojene ženske, ki zahteva izobrazbo in službo, ki noče biti le mati nekomu in žena nekoga. Ženska se poslavlja od vrednotnih referenc, ki so, čeprav je morda videti drugače, globoko zasidrane v naši kulturni istovetnosti, v tem, kar smo, v kar smo vzgojeni. Italijani govorimo in razmišljamo seksistično. Čeprav ne hodimo k maši, smo podtalno vsi po vrsti katoličani. Fašizem nam teče v družbeni krvi, počasi brbota, včasih prekipi. Ne gre za dejanja, temveč za način mišljenja. V naših očeh je ženska majhen, postranski lik, drugačen od hotenja in resničnosti sodobne ženske, ki od sebe zahteva več!

To jaz vidim v zadevi Giulie Cecchettin: ujetost mladega dekleta v razširjeno psihološko stisko mladeničev, ki niso pošasti, temveč trpeča bitja, česar nihče – ne starši, ne šola, ne družba – ne vidi, kaj šele, da bi jim pomagali. Ker mladeniči za svojo moteno osebnost ne vedo, ne znajo prositi za pomoč. Takšnih vozlov ne rešiš z enim zamahom, sploh pa brez pravih besed. Bog ne daj, da bi pojem patriarhata izvotlili v krilatico, ko pa, tak, kot je, poln pomenov, povzema tisoč in eno prepričanje, navado, privzgojenost. Saj nam v šoli od vrtca do univerze vtepajo v glavo samo moška junaštva! Komaj kje naletiš na monografske kurze o ženski literaturi. Saj ne ščuvam k preziranju moških, toda enakost med spoloma se gradi po malem, iz dneva v dan. Treba je začeti od začetka, iz posodobljenih šolskih in študijskih programov, ki bi vzgajali k prisotnosti ženske v zgodovini in znanosti, literaturi in umetnosti. Kje smo še mi, sto let za kompleksnimi čustvi!