Ogljikov dioksid, nevidni odpadek industrijske revolucije

Človek obremenjuje okolje na različne načine. Problematični so krčenje gozdov, industrijsko onesnaževanje, čezmerno izkoriščanje naravnih virov, kot so ribe in les. A na globalni ravni imajo največji vpliv izpusti toplogrednih plinov in s tem povezane podnebne spremembe.

Najpomembnejši izmed toplogrednih plinov je ogljikov dioksid, CO₂, ki prispeva več kot tri četrtine k podnebnim spremembam. CO₂ je tudi človekov najmnožičnejši odpadek. V povprečju se letno na Zemljana sprosti štiri in pol tone CO₂, medtem ko je vseh ostalih odpadkov za okoli dve toni na leto. Pomembna lastnost CO₂ je, da v povprečju v atmosferi ostane okoli 300 let, z izjemo ene tretjine, ki se absorbira v oceanih. Zato je še zdaj v atmosferi CO₂, ki je bil sproščen od začetka industrijske revolucije leta 1770. Današnji izpusti pa bodo vplivali še na prihodnjih deset generacij.

Pri sežiganju fosilnih goriv, zlasti premoga in nafte, se poleg CO₂ sproščajo tudi druge škodljive snovi. Tako nastajajo majhni delci (velikosti PM) ter žveplove in dušikove spojine, ki vplivajo na človekova dihala in krvožilni sistem. Vsem tem drugim izpustom pa je skupno, da vplivajo na človeka in naravno okolje le v bližini nastanka in so pomembni le lokalno oziroma regionalno. Izpusti teh snovi škodijo le prebivalcem tiste države, v kateri so nastali, in morda prebivalcem sosednjih držav.

Popolnoma drugačna pa je slika glede vpliva ogljikovega dioksida. CO₂ se namreč enakomerno porazdeli po celotni atmosferi in prispeva h globalnemu segrevanju, ne glede na to, kje je bil izpuščen. Njegov vpliv ni omejen na lokalno območje, tako da CO₂, ki je nastal v Sloveniji, enako prispeva k spremembam podnebja pri nas in na Kitajskem – in obratno, CO₂, ki je nastal na Kitajskem, vpliva na dvig temperature tako na Kitajskem kot v Sloveniji ali na primer v Somaliji. Slednja ima sicer zelo majhne lastne izpuste CO₂, a dvig temperature je enak kot drugod po svetu.

CO₂ vpliva na segrevanje ozračja tako, da zadrži nekaj toplote, ki bi sicer ušla v vesolje. Lahko si ga predstavljamo kot nevidno odejo, ki prekriva celotno Zemljo. CO₂ je približno enakomerno pomešan z zrakom od tal do vrha atmosfere. Podoben vpliv na segrevanje Zemlje pa bi imel CO₂ tudi, če bi bili plini v atmosferi med seboj ločeni po višini, tako da bi vsak zasedal ločeno plast v obliki lupine okoli Zemlje. Koncentracija CO₂ v atmosferi je sicer dokaj majhna in takšna plast, v katero bi zbrali celotno količino CO₂, bi bila debela le nekaj metrov, a kljub temu ključno vpliva na ravnovesje Zemljine temperature. Natančneje, pri predindustrijski koncentraciji CO₂ bi bila takšna plast čistega CO₂ debela okoli 2,3 metra. Če bi bila ta plast čisto pri tleh, bi CO₂ torej segal do višine 2,3 metra, do vrha atmosfere pa ga ne bi bilo več.

Od začetka industrijske revolucije do danes smo v ozračje izpustili toliko dodatnega ogljikovega dioksida, da je koncentracija v atmosferi leta 2024 za približno polovico večja, kar pomeni, da je količina ogljikovega dioksida tolikšna, da bi tvoril plast z debelino okoli 3,5 metra. Dodatna debelina takšne plasti, ki znaša 1,2 m in je posledica človeške dejavnosti, je povprečno temperaturo na Zemlji povišala za med 1,1 in 1,4 °C. Povezava med koncentracijo CO₂ v atmosferi in dvigom temperature je sicer zapletena, a v vsakem primeru velja, da dodatna debelina plasti CO₂ globalno temperaturo zvišuje.

Infografika Delo

Še enkrat poudarimo, da ves CO₂ ni skoncentriran v ozkem pasu pri tleh, navsezadnje v tem primeru ne bi mogli dihati, ampak je enakomerno porazdeljen po celotni višini atmosfere. A takšen prikaz nam pomaga, da si lažje predstavljamo njegove količine v atmosferi.

Izpusti v posameznih državah

Z izjemo CO₂ imajo škodljivi učinki snovi, ki se sproščajo pri sežigu fosilnih goriv, le lokalni vpliv. Vsaka država ima tako možnost, da s primerno zakonodajo regulira izpuste dušikovih in žveplovih spojin ter delcev PM in s tem lovi ravnotežje med ekonomskim napredkom in med vplivom na okolje in zdravje svojih državljanov. To pa ne velja za CO₂, saj imajo lokalni izpusti zanemarljiv vpliv na njegovo lokalno koncentracijo.

Za lažjo predstavo, koliko CO₂ se sprosti v določenih državah, za trenutek predpostavimo, da bi tudi v tem primeru veljalo enako kot za druge škodljive snovi in bi CO₂ imel le lokalni vpliv. Predpostavimo torej, da bi ves CO₂, sproščen v posamezni državi, ostal ujet znotraj meja te države in tako vplival le na dvig temperature tam, kjer je dejansko nastal. V tem hipotetičnem primeru ne bi bilo prehajanja CO₂ prek meja držav in bi bil dvig temperature velik v državah, ki so v preteklosti sprostile velike količine CO₂, in majhen v državah, ki v preteklosti niso v večji meri izkoriščale fosilnih goriv.

Seveda se postavlja vprašanje, ali bi Slovenija pridobila, če bi lahko sama nadzorovala količino CO₂ v svojem ozračju in s tem tudi dvig temperature, saj ne bi bila izpostavljena izpustom npr. Kitajske in ZDA. Ali pa smo morda v preteklosti nadpovprečno onesnaževali atmosfero in smo s tem, da se naši izpusti mešajo z vsemi drugimi, pridobili?

Izračun je preprost. Na območju Slovenije smo do danes v ozračje sprostili 890 milijonov ton CO₂, od tega kar 55 odstotkov po letu 1991. Takšna količina bi predstavljala plast CO₂ z debelino 23 metrov nad celotno površino države. To bi pomenilo, da bi se temperature nad Slovenijo dvignile za 7 do 10 °C glede na predindustrijsko dobo. V tem hipotetičnem primeru bi bile pri nas temperature takšne, kot so trenutno v Maroku ali Braziliji. Za primerjavo si poglejmo še, koliko CO₂ so proizvedle nekatere druge države.

Infografika Delo

Prikaz na sliki 2 je namenjen za lažjo predstavo obsega izpustov CO₂ v različnih državah. Še pojasnilo glede velikih razlik med industrijsko razvitimi državami, pri katerih se na prebivalca sprostijo približno enake količine CO₂. V primeru enakih izpustov na prebivalca je debelina plasti nad posamezno državo odvisna tudi od gostote prebivalstva in ta je na primer pri ZDA relativno majhna. Tako se je na Američana doslej sprostila za 15 odstotkov večja količina CO₂ kot na Nemca, a ker se ta količina v Ameriki razporedi prek sedemkrat večje površine na posameznega prebivalca kot v Nemčiji, je plast tanjša. Razlog za relativno tanko plast pri Kitajski je dejstvo, da so pospešeno industrializacijo začeli šele okoli leta 2000 in se je do takrat nabralo le malo izpustov. Še opomba: pri izračunu ni odšteta tretjina CO₂, ki bi se absorbirala v oceanih.

Iz slike vidimo, da nekatere države doslej niso znatno prispevale h globalnemu segrevanju in bi imele v opisanem hipotetičnem primeru le neznatno povišano temperaturo. Tako bi imel Čad le za dva centimetra plasti dodatnega CO₂, Somalija le za tri centimetre, kar pomeni, da bi bil dvig temperature v obeh državah manj kot tri stotinke stopinje glede na predindustrijsko dobo in tako nepomemben. A prav ti državi zasedata na lestvici najbolj ogroženih držav zaradi podnebnih sprememb prvi dve mesti. CO₂ iz razvitih držav se namreč prerazporedi tudi nad nerazvite. Kot zanimivost omenimo še, da je Nemčija do danes sprostila v ozračje skoraj dvakrat več CO₂ kot celotna Afrika, ki ima danes 15-krat več prebivalcev.

V primeru, da se tudi pri večjih koncentracijah v atmosferi izkaže, da vsaka podvojitev plasti CO₂ pomeni povišanje temperature za približno 3 °C, bi Nemčija in Velika Britanija s 14–18 °C višjimi temperaturami spadali med najbolj vroče dele planeta. Seveda bi bilo življenje v Nemčiji in Veliki Britaniji neznosno in bi verjetno že desetletja vlagali velike napore v preprečevanje izpustov vsake posamezne molekule CO₂ v svoje ozračje. Tako pa je Nemčija v letu 2023 v atmosfero oddala še dodatnih 665 milijonov ton CO₂, kar je ekvivalent plasti z debelino en meter nad ozemljem Nemčije. Na tem mestu ponovno opozorilo, da je zgornja izpeljava le miselni konstrukt, saj CO₂ ne ostane ujet znotraj meja posamezne države, ampak se razširi prek celotnega planeta in tako le minimalno vpliva na razmere na mestu, kjer je bil ustvarjen.

Energija in CO₂

Tri četrtine CO₂ nastanejo pri proizvodnji energije, skoraj vse od tega pri uporabi fosilnih goriv. Če bomo želeli zmanjšati izpuste, vodi to prek pridobivanja energije na nizkoogljični način. Približno tretjino vse energije, proizvedene na svetu, danes predstavlja električna energija, preostanek pa v grobem energija, ki nastaja v bencinskih motorjih ali plinskih pečeh. V prihodnosti se bo vloga električne energije še povečala, saj večina scenarijev za zmanjšanje izpustov stavi na elektrifikacijo prometa in uporabo toplotnih črpalk za ogrevanje. Ključno bo torej nizkoogljično pridobivanje elektrike. Izpuste ogljikovega dioksida pri proizvodnji elektrike podajamo kot količino CO₂, ki se sprosti na kilovatno uro (kWh) proizvedene električne energije, pri čemer upoštevamo vse izpuste, ki so nastali v celotnem ciklu proizvodnje elektrike.

Infografika Delo

Zmanjšanje proizvodnje ogljikovega dioksida bomo najlažje dosegli s povečano proizvodnjo elektrike z uporabo nizkoogljičnih virov, ki so na sliki prikazani pod črto. Poglejmo zdaj še druge odpadke, ki poleg CO₂ nastajajo pri različnih vrstah elektrarn.

Odpadki pri proizvodnji elektrike

Ogljikov dioksid je sicer najpomembnejši, ni pa edini odpadek, ki nastane pri proizvodnji elektrike. Vpliv drugih odpadkov bo postal pomemben, ko bomo v celoti prešli na nizkoogljično pridelavo elektrike. Te tehnologije praviloma med obratovanjem ne ustvarjajo odpadkov, ob razgradnji pa ostane nekaj materialov, ki jih ni mogoče reciklirati. Pri vetrnih turbinah so to lopatice, narejene iz kompozitnih materialov, pri sončnih panelih predvsem plastika, nekatere kovine in delno steklo. Naštetih materialov danes večinoma ne reciklirajo, ampak jih odlagajo v podzemna odlagališča. Pri jedrskih elektrarnah nastajajo radioaktivni odpadki, za katere je treba posebej poskrbeti. Premogovne elektrarne poleg CO₂ in prej omenjenih strupenih snovi ustvarjajo večje količine pepela in žlindre. Pri vseh tipih elektrarn pa se sprošča tudi CO₂, čeprav je ta količina pri nizkoogljičnih elektrarnah majhna. Količino odpadkov iz posamezne vrste elektrarne podajamo v tonah na proizvedeno količino elektrike, navadno na eno teravatno uro (TWh) elektrike, to je toliko električne energije, kot je na primer v enem letu porabi Maribor z okolico. Približna masa odpadkov, ki predvsem pri obnovljivih virih tudi precej nihajo, preračunana na proizvedeno TWh, je za vse tipe elektrarn prikazana na sliki 4.

Infografika Delo

Iz slike vidimo, da pri vseh vrstah elektrarn masa nastalega CO₂ močno prekaša vse ostale odpadke. Podatki na sliki 4 so prikazani v treh različnih merilih. Na levi sliki, kjer so prikazani vsi odpadki, je viden skoraj izključno CO₂ z izjemo nekaj trdnih odpadkov v primeru premogovnih elektrarn in elektrarn na biomaso. Zaradi boljšega pregleda je srednja slika povečana za 25-krat, na njej so prikazane le nizkoogljične elektrarne, a še vedno je po večini viden le CO₂. Desna slika je povečana za nadaljnjih 25-krat, tako da so vidni preostali odpadki iz nizkoogljičnih elektrarn, CO₂ tukaj ni viden v celoti. Šele na tej sliki lahko trdne odpadke smiselno primerjamo med sabo.

Dodatna težava CO₂ kot odpadka je še, da je v plinastem stanju, kar pomeni, da pri enaki masi kot npr. gradbeni odpadki, lopatice ali radioaktivni odpadki zaseda večtisočkrat večji volumen in ga je zaradi tega izredno težko zadrževati. Če bi na sliki 4 med sabo primerjali volumen, ki ga posamezni odpadki zasedejo, in ne njihovih mas, bi bil stolpec CO₂ še nekaj tisočkrat višji od stolpcev, ki pripadajo ostalim odpadkom. Prav zato preostale vrste odpadkov vsaj do neke mere lahko ustrezno obdelamo in shranjujemo, praviloma pod zemljo, medtem ko je volumen CO₂ tolikšen, da ga enostavno ni mogoče shraniti, in za deponijo uporabljamo kar atmosfero.

Vetrne in sončne elektrarne

Trdne odpadke pri vetrnih elektrarnah predstavljajo gradbeni materiali, ki jih ni možno reciklirati, in lopatice iz steklenih vlaken. Steklena vlakna namreč niso biološko razgradljiva. Sestavljena so iz drobnih niti plastike in stekla, kar je zelo težko predelati pri reciklaži, zaradi česar jih običajno kot odpadek zakopljejo. Razlog za uporabo steklenih vlaken je kombinacija njihove nizke teže in trdnosti, saj sta obe lastnosti potrebni pri izdelavi lopatic in ustreznejši material za zdaj ne obstaja.

Deli vetrne elektrarne kot odpadek. Lopatice vetrnih turbin je težavno reciklirati, zaradi tega jih odlagajo v podzemna odlagališča tako, da jih prekrijejo z zemljo. Kljub takemu načinu odpadek manj vpliva na okolje kot tisti CO2, ki se je prav tako sprostil med življenjsko dobo obratovanja vetrne elektrarne. FOTO: Gordon Dunn/Shutterstock

A tudi materiali, ki niso biorazgradljivi, v zemlji počasi razpadajo. Pri steklenih vlaknih traja to med 500 in 1000 let, ko se razgradi velika večina materiala. To je sicer dolga doba, a jo je treba obravnavati v kontekstu. Dele vetrnih turbin, ki jih ni možno reciklirati, shranijo pod zemljo in do končne razgradnje ne bodo vplivali na življenje na Zemlji oziroma le neznatno. Po drugi strani plastika razpada podobno dolgo, a v znatnih količinah prehaja v naravno okolje, na katero ima velik vpliv, še posebej v morskih biotopih. Enako velja za CO₂, ki bo v naravi sicer prisoten nekoliko krajši čas, a ker ga vsega spustimo v okolje, bo v tem časovnem obdobju njegov vpliv na naravo neprimerno večji od vpliva zakopanih odpadkov.

Pri sončnih elektrarnah na proizvedeno količino električne energije nastane manjši delež odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. A odslužene panele za zdaj po večini kljub temu odlagajo v zemeljska odlagališča, saj je reciklaža trenutno dražja od izdelave novega panela.

Radioaktivni odpadki

Količinsko najmanj odpadkov nastaja pri jedrskih elektrarnah, a ti se razlikujejo od odpadkov drugih elektrarn po tem, da so radioaktivni in potencialno nevarni za človeka, zato si jih poglejmo nekoliko podrobneje.

V elektrarnah nastajata dve vrsti radioaktivnih odpadkov, ki se med seboj precej razlikujeta. Najprej so to nizko- in srednjeradioaktivni odpadki, ki v znatnih količinah nastajajo tudi v industriji in medicini, v Sloveniji jih npr. sedem odstotkov nastane pri teh dveh dejavnostih, preostanek v Neku. Značilnost teh odpadkov je, da so praviloma le nekoliko bolj radioaktivni od naravne radioaktivnosti zemlje ali kamnin ter da po nekaj sto letih prenehajo biti radioaktivni in s tem niso več odpadek. Najlažje si predstavljamo, koliko so radioaktivni, če to primerjamo z naravno radioaktivnostjo zemlje. Nizko- in srednjeradioaktivne odpadke iz Neka bodo leta 2027 odložili v betonsko podzemno odlagališče. Skupna naravna radioaktivnost zemlje pod širšo parcelo, namenjeno odlagališču, do globine sto metrov bo približno tolikšna, kot je radioaktivnost vseh odpadkov, ki jih bodo odložili v betonski silos. V zemeljski skorji je namreč več radioaktivnih elementov, pri čemer prednjačijo uran, kalij in torij, ki pa bodo radioaktivni še dosti dalj časa kot odpadki v odlagališču. Treba je omeniti, da je naravna radioaktivnost zemlje ponekod tudi petkrat višja od povprečja, npr. na nekaterih območjih na Gorenjskem, a to nima vpliva na življenje okoliških prebivalcev. Enako nimajo vpliva na okolico radioaktivni odpadki, obdani z betonskim ščitom.

Druga vrsta radioaktivnih odpadkov je iztrošeno gorivo, to je ostanek urana in elementov, ki iz urana nastanejo v reaktorju. Tega po obratovanju odstranijo iz reaktorja. Je veliko bolj radioaktivno od srednjeradioaktivnih odpadkov in se ga hrani v betonskih vsebnikih, dokler ga ne odložijo v odlagališče na globini 500 metrov. Kljub visoki radioaktivnosti se je pred sevanjem iztrošenega goriva dokaj enostavno zaščititi, skoraj v celoti ga ustavi že betonska plast debeline pol metra. Na sliki so prikazani betonski vsebniki, v katerih je iztrošeno gorivo. Betonska plast, ki gorivo obdaja, ustavi dovolj radioaktivnosti, da je ta na površini vsebnika primerljiva z radioaktivnostjo, ki jo srečamo ponekod v naravi, npr. tisti, ki smo ji izpostavljeni med poletom z letalom na višini 11.000 m, saj je na taki višini več kozmičnega sevanja. Že v zunanjosti hale, kjer je iztrošeno gorivo skladiščeno, pa je radioaktivnost zaradi goriva enaka nič.

Štirje betonski vsebniki z iztrošenim gorivom, nastalim v štirih letih obratovanja Neka. FOTO: Nek

Iztrošeno gorivo vsakega leta obratovanja Neka shranimo v en betonski vsebnik. V štirih letih obratovanja Neka (iztrošeno gorivo v vsebnikih na sliki 6) proizvedena električna energija zadostuje za potrebe Slovenije za leto in osem mesecev. Enaka količina elektrike nastane iz dvesto vetrnih turbin (moči 2 MW) z višino 140 metrov v celotni življenjski dobi dvajsetih let, odložene turbinske lopatice bi zasedle okoli 250-krat večji volumen od betonskih vsebnikov in napolnile 30 olimpijskih bazenov. Za enako količino elektrike bi v premogovni elektrarni porabili 15 milijonov ton premoga, za katerim bi ostalo dva milijona ton pepela in žlindre ter toliko CO₂, da bi napolnili plast z debelino pol metra nad površino Slovenije. Pri današnji koncentraciji CO₂ bi to hipotetično pomenilo dvig temperature v Sloveniji za pol stopinje.

Dolgoročno bodo del iztrošenega goriva odložili v odlagališča 500 metrov pod zemljo. Razlog za takšno globino odlagališča ni zaščita pred radioaktivnostjo, saj je za to dovolj že meter snovi, ampak dolgoročna izolacija goriva od okolice. Iztrošeno gorivo namreč preneha biti radioaktivno po več deset tisoč letih, zaradi česar se ga odlaga v stabilne geološke formacije. Kot zanimivost navedimo, da po dovolj dolgem času postane iztrošeno gorivo manj radioaktivno od rude, iz katere je bilo narejeno, saj smo v reaktorju elektrarne izkoristili nekaj urana, ki bi sicer v zemlji ostal rahlo radioaktiven še neprimerno dlje časa. Po zelo dolgem času, okoli sto tisoč letih, bo tako skupna radioaktivnost na Zemlji celo za malenkost manjša, kot bi bila sicer, in sicer za količino v reaktorju uporabljenega urana. Na Zemlji namreč močno prednjači naravna radioaktivnost, ki med drugim poganja tudi tektonske premike.

Pričakujemo pa, da večina iztrošenega goriva dolgoročno ne bo odloženega pod zemljo, saj ga je možno reciklirati in izkoristiti večino snovi, ki so v gorivu še prisotne, in tako velja za surovino. Pri tem pristopu prednjačijo francoske jedrske elektrarne, reciklažo pa uporabljajo tudi na Kitajskem in v Rusiji, v preteklosti pa tudi v Belgiji in Veliki Britaniji. Goriva iz Neka za zdaj ne reciklirajo, v primeru gradnje nove elektrarne Jek 2 pa se bo to verjetno izvajalo in bo reciklirano tudi iztrošeno gorivo, ki je skladiščeno v obstoječi elektrarni.

Premog, voda, veter, sonce in uran

Primerjajmo razloge za veliko razliko v količini odpadkov iz različnih vrst elektrarn. Največja je razlika med premogovnimi in jedrskimi elektrarnami, razlog je v lastnosti urana, da ima zelo visoko energijsko gostoto. V enem gramu urana je toliko energije, kot je je v eni toni premoga. Za obratovanje jedrske elektrarne tako zadostuje en tovornjak urana na leto, medtem ko potrebuje podobna premogovna elektrarna enak tovornjak premoga vsaki dve minuti in posledično nastane temu primerno več odpadkov, kot so pepel, žlindra in seveda CO₂. Sončne, vetrne in hidroelektrarne ne potrebujejo goriva, ki bi pri uporabi predstavljalo odpadek, imajo pa veliko manjšo gostoto proizvodnje energije od jedrskih ali premogovnih elektrarn, zaradi česar za njimi ostane več gradbenih odpadkov kot pri slednjih.

Da si resnično predstavljamo, koliko odpadkov nastaja pri jedrskih elektrarnah, primerjajmo njihovo količino z volumnom največje stavbe na svetu, to je proizvodna hala za sestavljanje letal podjetja Boeing v Seattlu, ki se razteza na površini 0,4 kvadratnega kilometra. Če bi vanjo v betonskih vsebnikih zložili vse radioaktivne odpadke, ki so doslej nastali v jedrskih elektrarnah po svetu, bi volumen zgradbe zapolnili komaj do ene sedmine. Zdaj si za hip zamislimo še, kakšne bi hipotetično bile razmere na Zemlji, če bi že na začetku industrijske revolucije imeli možnost, da bi vso energijo namesto iz fosilnih goriv pridobivali iz urana. S tem bi v ozračje sprostili majhno količino CO₂, toliko da bi bila njegova plast danes debelejša za dva centimetra in ne bi vplivala na dvig temperature, po drugi strani pa bi z radioaktivnimi odpadki, ki bi nastali ob uporabi urana, napolnili volumen, enak sedmim zgradbam v velikosti prej omenjene Boeingove proizvodne hale. Pri tem je zelo verjetno, da vseh sedem hal ne bi bilo polnih, saj bi medtem del goriva reciklirali pri ponovni uporabi v jedrskih reaktorjih.

Pomembni in veliko manj pomembni odpadki

Ogljikov dioksid predstavlja danes največji odpadek in globalno vpliva na življenje na Zemlji. Ostali odpadki, ki nastajajo pri proizvodnji energije, so neprimerno manj pomembni, saj jih po večini odlagamo pod zemljo in tako nimajo vpliva na naravno okolje, tudi ko bo njihova razgradnja trajala dolgo. Zmanjševanje pomena izpustov CO₂ zaradi ukvarjanja s podrobnostmi drugih vrst odpadkov pomeni odvračanje pozornosti od pravega problema. To se nanaša tudi na posploševanje glede nevarnosti radioaktivnih odpadkov iz jedrskih elektrarn; rokovanje z odpadki iz elektrarn je namreč dovolj preprosto, da do danes na tem področju v človeški zgodovini še ni bilo smrtne žrtve. Težko najdemo drugo dejavnost, za katero to drži.

Zaradi grožnje podnebnih sprememb bi se morali osredotočiti predvsem na cilj, da z uporabo zgolj nizkoogljičnih elektrarn poskrbimo za zmanjšanje izpustov CO₂. Pri tem se kot pomembna težava sončnih in vetrnih elektrarn izkaže njihova odvisnost od vremenskih vplivov, zaradi česar so vezane na proizvodnjo iz termoelektrarn ali jedrskih elektrarn za čas, ko same ne morejo proizvajati elektrike. To je bil tudi razlog za veliko zmanjšanje uporabe vetra pri proizvodnji energije ob pojavu fosilnih goriv pred dvema stoletjema. Takrat druge možnosti za stabilno proizvodnjo električne energije kot izkoriščanje fosilnih goriv in s tem debelitve plasti CO₂ okoli Zemlje nismo imeli. Danes možnost izbire imamo, da z visoko koncentrirano proizvodnjo energije proizvajamo veliko manj odpadkov. ●

Dr. Igor Lengar je vodja skupine Fuzijska nevtronika na Institutu Jožef Stefan in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru. Je član upravnega odbora evropske agencije za Iter, največji fuzijski reaktor, ki ga gradijo v Franciji.