Logika presojanja izvirnosti nekega literarnega dela s štetjem besednih zvez, ki so bile že uporabljene nekje drugje, je logika, s katero morda operira umetna inteligenca.

Zagotovo pa to ni logika literature, za katero je, kot je o tem v svojem eseju Kaj je literatura? čudovito pisal Sartre, bistveno, da predpostavlja človeka kot svobodno bitje. Še dodaten paradoks je v tem, da se je spor o lastnini v literaturi razvnel ravno ob tekstu, povezanem s Kajuhom, ki je nekoč napisal: »Moja pesem ni le moja pesem,/to je krik vseh nas!«

Da angelom ne bi bilo dolgčas, mora včasih med ljudmi izbruhniti tudi kakšna afera. In kadar izbruhne kakšna afera, v kateri koga obtožijo plagiata, vedno pomislim, zakaj se ob takih prilikah nihče ne spomni slavnega mesta iz Lautréamontovih Poezij (navajam v prevodu Aleša Bergerja): »Plagiat je nujen. Zaobsežen je v napredku. Zbliza pograbi stavek kakega pisca, uporabi njegove izraze, izbriše napačno idejo in jo nadomesti s pravo.«

Seveda je mogoče o plagiatu razmišljati tudi drugače; ko je Kosovel kot dijak videl, da je njegov kolega prepisal pesem Ivana Preglja in jo hotel v glasilu Lepa Vida objaviti kot svojo, je napisal prav zgrožene besede: »Vsaka tatvina je še oprostljiva – če kradem jestvine, tešim lahko glad, če kradem pijače, tešim žejo, če kradem denar, si lahko nakupim potrebno – če ji je vzrok potreba. Plagiat pa je neoprostljiva tatvina. Človek krade, pa se sam okrade.«

Jezik in lastnina

Čeprav sta uporabila isto besedo, Lautréamont in Kosovel seveda ne govorita o istem.

Lautréamont s citiranimi besedami, s katerimi opisuje tudi svoj lastni postopek v Poezijah, nikakor ne zagovarja dejanja, nad kakršnim se zgraža Kosovel, ko se je nekdo podpisal pod »tujo« pesem, ker pač ni imel svoje ideje; ravno nasprotno: problematizira zamenjevanje med materialom, ki je v nekem delu uporabljen, in idejo – oziroma med materialom in tistim, zaradi česar neka umetnina nikoli ni vsota svojih lastnih elementov. Kot je to pozneje zelo jasno artikuliral ruski formalistični literarni teoretik Boris Ejhenbaum: »Dejstva umetnosti pričujejo o tem, da se njena specifičnost ne izkazuje v elementih, ki vstopajo v delo, ampak v njihovi svojevrstni uporabi.«