V nadaljevanju preberite:

Vitomil Zupan, kot piše v Menuetu za kitaro, je v partizane odšel na sončen dan oktobra 1943. Do bodeče žice, ki je obkrožala Ljubljano, se je odpeljal s škripajočim tramvajem, ki je, kadar se je ustavil, ob njega pritisnil njegovo svetlolaso Marjano, ki ga je pospremila, da je začutil vse obline njenega telesa.

In tudi on, ko se vozi, premišljuje o Slovencih. »Za Italijane smo schiavi, za Avstrijce vindišarski psi, za Evropo Balkanci, za Balkance avstrijakanti, za večino sveta pa nekaj med Turčijo in Češko.« Zupan oziroma Berk, kot kličejo glavnega junaka v romanu, je bil tistega dne oblečen v elegantno obleko, krojeno po meri – v lepem tvidastem suknjiču in temno modrih hlačah, nosil je tudi »vsega zavidanja vredno sončno rumeno kravato«. Kot da bi bil sredi Pariza, ne pa v predmestju Ljubljane. Kot da bi šel v kavarno, ne pa v partizane. Nohte je imel polakirane – zaradi pokra. Ko je šel s ponarejenimi dokumenti srečno čez vojaško kontrolo, se je s petimi neznanci, ki jih je srečal na zbirališču, odpravil čez Ljubljansko barje.

Nenadoma je začutil trenutek. Zdelo se mu je, da ima vsako drevo, vsak grm ali ptica svojo obliko. Začne se stapljati z naravo. »Kakšno obliko ima tale hip? Ali ima obliko sonca, ki pada v zaton? Obliko vonja v zraku, tega čvrstega, v mestu neznanega vonja? Šum ptičjih peruti?« Vse je pustil za seboj, vse je poslal predse. O čem je premišljeval? »Vse, kar mi je ostalo, sem tu, izročen na milost in nemilost dogodkom, ki se od nekdaj bližajo, ne da bi mogel vplivati nanje. Na to se je treba navaditi.«

Menuet za kitaro je izjemen roman o vojni, o vojnah. Zdaj, ko sem ga še enkrat brala, se mi je zdel še boljši, najboljši, še Hemingwayev Komu zvoni ostaja v senci, saj Menuet nosi zgodbo in imaginacijo sveta posebnega pisatelja, ki je bil v svojem duhu svetovljan in erudit in je pisal o vojni v državi, nekje v provinci Evrope, ki se je rojevala v gozdu. Če bi bil napisan v kakšnem od »svetovnih« jezikov, bi bil zagotovo svetovno znan. Tako kot je v eseju Die Weltliteratur napisal Kundera, da bi bil Kafka, če bi svoje romane in zgodbe pisal v češčini, ne pa v nemščini, »zgolj« češki pisatelj in ne del evropskega literarnega kanona. »Verjemite mi,« piše Kundera, »nihče ne bi danes poznal Kafke, če bi bil Čeh.«