O evtanaziji (še) z vidika (etike) človekovih pravic

V Sobotni prilogi Dela z dne 9. februarja 2019 je bil objavljen pomemben prispevek na temo evtanazije, ki ga je podpisal podpredsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko (v nadaljevanju: komisija). Komisija je z zakonom ustanovljen organ, katerega pristojnost je med drugim, da tudi na lastno pobudo izda in proučuje vprašanja in oblikuje mnenja s področja medicinske etike, ki so pomembna za poenotenje etičnih praks v državi. Zato mora komisija obravnavati tudi vidik človekovih pravic. Ravno z vidika človekovih pravic in njihove (socialne) etike pa je bil prispevek podpredsednika komisije napisan nenavadno, morda zgolj nespretno. Povzročil je javne odzive, ki pa so utrjevali pomislek o nerazumevanju ureditve evtanazije v Sloveniji in v mednarodnih dokumentih. Zato velja sporne elemente v omenjenem prispevku pojasniti za širšo javnost vsaj z vidika (etike) človekovih pravic zaradi uresničevanja evtanazije na podlagi veljavne zakonodaje ter zaradi lažjega sodelovanja vseh vpletenih v procesu morebitne nadaljnje regulacije evtanazije v Sloveniji.

Sporni elementi pri obravnavanju evtanazije z vidika prava (in etike) človekovih pravic se nanašajo na stališča podpredsednika komisije o tem, da so doslej evtanazijo uzakonile le tri države; da vsi mednarodni pravni dogovori evtanazijo enotno zavračajo; da bi bila uzakonitev pravice do smrti nesmiselna, ker smo nanjo obsojeni, in da bi z njo evtanazijo dokončno postavili pod okrilje »neoliberalnih stroškovnih algoritmov« in bi si s tem neoliberalizem »manipulativno« podredil človekovo dostojanstvo; da ni jasno, kako je možno znotraj pravnega reda, v katerem zaščita človekovega življenja uživa najvišji status, komur koli naložiti »usmrtitve na zahtevo«. Temu podpredsednik komisije dodaja, da je evropski pravni prostor ukinil smrtno kazen, in je to upravičeno utemeljil na nedotakljivosti dostojanstva in človekove vrednote življenja kot najvišje vrednote; z uzakonitvijo evtanazije bi »povsem arbitrarno željo določenega posameznika postavili nad temeljne vrednote humanistične tradicije« in bi te vrednote tudi razveljavili. Po njegovem mnenju bi bila evtanazija smiselna zgolj kot intimna kategorija, ki najde svojo uresničitev v osebni odločitvi za samomor, ne pa kot pravna kategorija. Uzakonitev evtanazije je zato treba po njegovem mnenju zavrniti, ker gre »za vprašanje preživetja temeljnih standardov humanosti, ki sleherno družbo ščitijo pred samovoljo tistih, ki imajo moč in vpliv«.

Zakonitost evtanazije ni vzpostavljena le v treh državah

Že enostaven vpogled v wikipedijo ali nekaj drugih internetnih strani pokaže, da je aktivna evtanazija urejena na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Kolumbiji, Južni Koreji; v Kanadi je zakonodajne spremembe za evtanazijo sprožilo vrhovno sodišče. Pomoč pri samomoru je urejena ali je dopustna na Japonskem (v odvisnosti od sodne prakse), v Švici, v zveznih državah Washington, Oregon, Havaji, Kolorado, Vermont, Montana, Kalifornija, Washington, D.C. in v Nemčiji (pasivna evtanazija s pomočjo zdravnikov); v slednji se je to zgodilo po sodbi zveznega ustavnega sodišča. Pasivna evtanazija naj bi bila bolj ali manj jasno urejena v Franciji in Italiji na podlagi (sodne) prakse, v Združenem kraljestvu, v Mehiki, Indiji (na podlagi sodbe vrhovnega sodišča iz marca 2018), v Čilu, na Irskem (tudi s pomočjo zdravnikov), v Latviji, Argentini, Urugvaju, v zvezni državi Victoria v Avstraliji, na Finskem; tudi na Švedskem se je proces legalizacije evtanazije začel s sodno odločbo. Vprašanje dopustnosti evtanazije je v zakonodajnem postopku na Novi Zelandiji, v Litvi in Peruju.

Ne drži, da vsi mednarodni pravni in drugi strokovni dogovori evtanazijo enotno zavračajo

Evtanazije ne zavrača priporočilo št. 1999 odbora ministrov pri generalni skupščini Sveta Evrope. Ne zavrača je resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1859 iz leta 2012, ampak prostovoljno evtanazijo na podlagi jasno izražene vnaprejšnje volje posameznika podrobno obravnava; ne zavrača je konvencija o človekovih pravicah in biomedicini iz Ovieda (člen 9), ki je stopila v veljavo leta 1999 in jo je ratificiralo 29 držav članic Sveta Evrope. Tudi nekatera strokovna združenja ne zavračajo evtanazije, ampak med priporočili navajajo, da je na primer v postopkih urgentne zdravniške pomoči preprečevanje trpljenja v posamičnem primeru bolj sprejemljiv cilj kot podaljševanje življenja. Evtanazije ne zavračajo niti usmeritve odbora za biomedicino Sveta Evrope, ki priporočajo spekter medicinskih odločitev ob upoštevanju informirane volje pacienta v zvezi z evtanazijo, le da je ne poimenujejo evtanazija, ampak uporabljajo izraz »medicinska obravnava ob koncu življenja«. Aktivne evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru usmeritve odbora za biomedicino pri Svetu Evrope ne obravnavajo, kar pa ne pomeni, da jo zavračajo. Če podpredsednik komisije v kontekstu javne razprave v Sloveniji svari pred uzakonitvijo evtanazije, ki bi »vrednost človekovega življenja postavila pod okrilje neoliberalnih stroškovnih algoritmov«, potem je treba ob tem pojasniti, da je ta (»neoliberalističen«) korak storil že odbor za biomedicino pri Svetu Evrope v omenjenih usmeritvah iz leta 2014 z opustitvijo diskurza o »evtanaziji« in zlasti z utemeljevanjem vidika pravične razporeditve sredstev iz zdravstvene blagajne v primerih nepotrebne ali nesorazmerne zdravstvene obravnave pacientov, ki so pred koncem življenja.

Slovenska zakonodaja aktivne evtanazije ne ureja, opustitev zdravniške obravnave s privolitvijo (pacienta) pa je iztožljiva človekova pravica

V Sloveniji je ključna določba tretji odstavek 51. člena ustave, po kateri nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. To pomeni, da je lahko tudi »evtanazija« (prijazna/dobra smrt), ki temelji na jasno izraženi (vnaprejšnji) volji pacienta (prostovoljna evtanazija), ustavna in iztožljiva človekova pravica. Danes je natančneje regulirana z zakonom o pacientovih pravicah (ZPacP, členi 26, 30, 34) in velja tudi za otroke, ki so nesposobni privolitve, pri čemer imajo v tem primeru odločilno besedo njihovi starši (35. člen ZPacP). Te izrecno predpisane oblike prostovoljno izbrane prijazne smrti se nanašajo na tri situacije. Prva je ta, ko pacient po predhodni informiranosti zavrne zdravniško obravnavo, četudi bi mu ta sicer podaljšala življenje in morda celo izboljšala kakovost za določen čas, ne glede na to, ali v danem trenutku odločitve pacient fizično ali duševno trpi ali ne (26. in 30. člen ZPacP). To je iztožljiva pravica pacienta, zdravstvena organizacija pa mora morebitno prizadetemu zdravniku omogočiti ugovor vesti (člen 30(3) ZPacP). Volja pacienta je za zdravstveno institucijo v tem primeru obvezujoča. Druga možna situacija je, ko posameznik to isto pravico izkoristi za hipotetičen primer v prihodnosti in vnaprej izrazi željo, če kdaj ne bo sposoben dati privolitve in bi trpel za hudo boleznijo, ki bi v kratkem času vodila v smrt, ne glede na medicinski poseg ali obravnavo, in če ne bi bilo upanja na izboljšanje zdravja, lajšanje trpljenja, ampak bi se preživetje s posegom samo podaljševalo (prva alineja 1. odst. 34. člena ZPacP).

Tudi v tem primeru je volja pacienta za zdravstveno institucijo obvezujoča. Tretja možnost pa je enaka kot druga, a vnaprejšnja privolitev, ki pa je za zdravstveno institucijo zgolj usmeritev (2. odst. 34. člena ZPacP), velja za hipotetično situacijo, če bi kdaj bolezen ali poškodba povzročila takšno invalidnost, da bi oseba dokončno izgubila telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbela zase (druga alineja istega člena). Bistvo teh treh oblik prijazne smrti je zavrnitev (odklonitev) medicinskega posega ali zdravstvene obravnave s strani pacienta. Navedene tri oblike evtanazije iz ZPacP pomenijo, da je svarilo podpredsednika komisije, da bi uzakonitev evtanazije sicer skrajšala trpljenje posameznikom, katerih nesmiselno umiranje bi bilo sicer daljše in še bolj trpeče, a bi nedopustno spremenilo naš odnos do temeljne humanistične vrednote spoštovanja človekovega življenja, deloma odveč. Kajti ta oblika evtanazije je že dolgo časa uzakonjena in smo torej naš odnos do omenjene humanistične vrednote že spremenili vsaj s sprejemom ZPacP leta 2008. Tisto, kar slovenska zakonodaja o evtanaziji ne ureja, pa je aktivna evtanazija s privolitvijo. To je situacija, ko zdravnik na informirano željo pacienta in na podlagi ustreznih varoval zoper zlorabe pacientu v končni fazi pravnega postopka sam vnese sredstvo ali opravi ravnanje, ki povzroči smrt. Druga v Sloveniji neregulirana oblika evtanazije je, ko zdravnik pacientu predpiše sredstvo, ki ga potem pacient sam vzame in s tem sklene svoje življenje (zdravniška pomoč pri samomoru). Tretja oblika evtanazije, ki je naš zakon (izrecno) ne ureja, pa je neprostovoljna evtanazija.


Prispevek podpredsednika komisije je treba dopolniti tudi v tem, da slovenska ustava (18. člen ustave) podobno kot 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) prepoveduje, da kdor koli z drugim nečloveško ravna oziroma mu z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo povzroča trpljenje (9. alineja 5. člena ZPacP). Gre za absolutno pravico, kar pomeni, da pravice do prepovedi trpljenja ni dopustno omejiti iz nobenega razloga, torej tudi ne iz razloga humanizma. Pri tem je pomembno, da z vidika EKČP (60. člen) in Ustave RS (5. odstavek 15. člena) določbe 3. člena EKČP ni mogoče razlagati tako, da ta zmanjšuje raven zaščite pravice, ki bi jo sicer prizadeti lahko dosegel s sklicevanjem na Ustavo RS.

Poleg tega je potrebno dodati, da ZPacP temelji tudi na načelih spoštovanja osebnosti, dostojanstva, pacientovih moralnih, filozofskih, verskih in drugih osebnih prepričanj, duševne celovitosti, zasebnosti, samostojnosti pri odločanju o zdravljenju (3. člen ZPacP, 35. člen ustave). Podpredsednik komisije gre torej predaleč, ko se sklicuje in izhaja iz prepričanja o »arbitrarnih« željah pacienta in da bi uzakonitev evtanazije pomenila predpisovanje dolžnosti »rablju«, ki bi jemal življenje, in bi bila ta dolžnost naložena zdravnikom. Vsak zdravnik je intimno povsem svoboden v tem, ali v ZPacP predpisane tri oblike odločitev pred koncem življenja pacienta šteje za evtanazijo ali ne, zato da izkoristi svojo ustavno pravico do ugovora vesti. Ni pa seveda svoboden v interpretaciji odločitev v zvezi s koncem življenja v primerih (evtanazije), ki niso regulirani v ZPacP. Nekoliko drugače je s komisijo, ki izdaja javna mnenja o vseh odločitvah v povezavi s koncem življenja, ki so predmet javne razprave. V tem bo morala komisija paziti, da bo argumentacijo proti aktivni evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru, ki v zakonodaji nista urejeni, utemeljevala s čim drugim kot s »temelji tradicije humanizma«, kajti sicer bo primerjava med oblikami regulirane in še ne regulirane evtanazije razkrila prevelike notranje nekonsistentnosti v sklicevanju na humanizem, pa tudi specifične pravne neustreznosti takega argumenta, kot bo razvidno iz nadaljevanja tega prispevka.

Pomoč pri samomoru in pasivna evtanazija v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice

Za evropski pravni prostor je gotovo najbolj relevantna EKČP, ki je podpredsednik komisije v svojem prispevku ni omenil. Tej obvezujoči mednarodni konvenciji interpretacijo dajejo države podpisnice (med njimi tudi Slovenija) v konkretnih sodnih postopkih, a na zadnji stopnji sojenja avtentično razlago minimalni ravni pravic iz EKČP daje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.

V zadevi Pretty je neozdravljivo bolna, v zadnji fazi bolezni, a pri zdravem razumu pritožnica želela dostojanstveno umreti, brez večmesečnih bolečin v pričakovanem času umiranja. Pred sodišči v Združenem kraljestvu je neuspešno prosila, da bi priznali imuniteto njenemu možu, ki bi ji pomagal pri samomoru. Samomora zaradi njene ohromelosti sama ni mogla izvesti, pomoč pri tem pa je bila po angleškem pravu kazniva. Več stvari iz sodbe ESČP v zadevi Pretty je ključnih za razumevanje pravne regulacije evtanazije v Sloveniji.


Po interpretaciji ESČP izbira posameznice, da se izogne trpljenju in nedostojanstvenemu koncu življenja, spada v okvir pravice posameznika do izbire odločitev glede lastnega telesa in je del varstva pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. ESČP je dalo Združenemu kraljestvu ozko polje proste presoje in je z načelom sorazmernosti ocenilo, da zavrnitev imunitete za pomoč pri samomoru ni bila v nasprotju z EKČP. Uporabilo je test, da bolj ko sporni ukrep povzroča škodo prizadetemu, bolj se tehtnica med skrbjo za javno zdravje in varnost (zaradi tveganj pri izvajanju pomoči pri samomorih) nagne v prid osebni avtonomiji izbire prizadete osebi. Nadalje, za posameznike, ki zaradi invalidnosti niso zmožni sami končati svojega življenja, je relevantno tudi, ali zakonska ureditev diskriminira invalide v razmerju do tistih, ki so zdravstveno zmožni končati svoje življenje po lastni volji. Vendar tudi glede tega vprašanja ESČP v zadevi Pretty ni ugotovilo kršitve EKČP.

ESČP je v kasnejših odločitvah nadgrajevalo sodno prakso v zvezi z evtanazijo iz zadeve Pretty, a jo je v pomembni meri tudi spremenilo. Spremembe gredo v smer širšega polja proste presoje za regulacijo vsebinskih (materialno-pravnih) vidikov pravice do evtanazije, a je ESČP ob tem zaostrilo standarde procesnih vidikov obveščenosti in sodelovanja vpletenih (pacientov, svojcev) v odločitve o evtanaziji. ESČP tako v aktualnem času upošteva, da je pravica izbrati način in čas končanja življenja s strani posameznika, ki se za to svobodno odloči in je to tudi sposoben storiti, del pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Pomembna nadgradnja glede odločanja o pravici v zvezi z evtanazijo je pravno stališče, da ob tem, ko med državami (še) ni konsenza glede aktivne evtanazije ali (zdravniške) pomoči pri samomoru, pa že obstaja konsenz o potrebi po natančni regulaciji evtanazije v tistih državah, ki pasivno evtanazijo ali zdravniško posredovanje pri samomoru regulirajo. Posebej je treba opozoriti na tri pomembne premike v sodni praksi ESČP po sodbi v zadevi Pretty.

Premik v diskurzu: od evtanazije k (ne)vzdrževanju terapije

Pomembna novost v sodni praksi ESČP je v tem, da je Veliki senat ESČP v zadevi Lambert iz leta 2015 vprašanje prenehanja izvajanja zdravniške obravnave, ki človeka vzdržuje pri življenju z dovajanjem hrane in vode, odmaknil od koncepta evtanazije v smislu namerne prekinitve življenja in takšno situacijo postavil v kontekst oziroma diskurz (ne)vzdrževanja terapije. Vendar tega ESČP – ob seznanitvi z že omenjenimi usmeritvami Odbora za biomedicino pri Svetu Evrope iz leta 2014 – ni storilo zaradi vsebine določil EKČP, ampak ker so se v tem konkretnem primeru stranke v postopku pred ESČP strinjale, da obstaja legitimna razlika med nevzdrževanjem terapije in namernim odvzemom življenja. To pomeni, da zdravniki prepustijo stanje pacienta naravnemu toku brez aktivne pomoči, četudi morebiti volja pacienta pred tem ni bila (zanesljivo) ugotovljena (neprostovoljna evtanazija). V zadevi Lambert so nekateri sorodniki osebe (ki naj bi bila po mnenju večine sodnikov ESČP v t. i. vegetativnem stanju, pet sodnikov ESČP v odklonilnem ločenem mnenju pa je menilo, da sploh ni šlo zgolj za vegetativno stanje) nasprotovali temu, da zdravniki prenehajo z dovajanjem hrane in vode pacientu; drugi sorodniki pa so prenehanje takšne zdravniške obravnave zahtevali. Vrhovno upravno sodišče Francije je ukrep prenehanja vzdrževanja pacienta pri življenju branilo. S preglasovanjem je ESČP tudi v tem primeru odločitev domačih sodišč potrdilo kot skladno z EKČP. Vendar je to odločitev sprejelo z argumentom, da je konkreten postopek obveščanja in sodelovanja pri odločanju o prenehanju dovajanja hrane in vode Vincentu Lambertu, vključno s sodnimi preizkusi te odločitve, zadovoljil pozitivne obveznosti iz 2. člena EKČP, ki varuje življenje v skladu z zakonom. Ta premik v diskurzu ESČP glede (ne)uporabe pojma »evtanazija« je vsekakor povečal avtonomijo državam članicam, da urejajo ta področja z manj morebitnih omejitev zaradi EKČP.

Premik v argumentaciji glede varstva (svetosti) življenja

Po sodbi malega senata ESČP v zadevi Pretty je zaznavna sprememba tudi v tem, da ESČP evtanazije v kasnejših primerih ni več umeščalo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP (ki je primerljivo z 18. členom Ustave RS), in ki je absolutno zavarovana pravica in v njo ni dopustno poseči ali jo omejiti. ESČP se je namreč v zadevi Pretty opredelilo do tega, ali pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja s pacientom, ki želi pomoč pri samomoru zaradi preprečitve trpljenja, spada v okviru 3. člena EKČP ali ne. Odločilo je, da ne spada, ker je štelo, da predmetno trpljenje gospe Pretty ni bilo posledica ravnanja države ali koga tretjega, in ker bi morala biti po tedanjem mnenju ESČP med 3. členom EKČP in 2. členom EKČP, ki varuje življenje, določena koherentnost, nobeno od teh dveh določil pa ne daje pravice do dovoljenja ali pomoči za končanje življenja. Po zadevi Pretty pa se ESČP ne ukvarja več s 3. členom EKČP, ampak se poudarjeno sklicuje na široko polje proste presoje držav podpisnic EKČP pri urejanju evtanazije oziroma odločitev v zvezi s koncem življenja. ESČP, če ne gre za otroka, čigar volja ni znana, ne uporablja več testa sorazmernosti, kot ga je v zadevi Pretty v zvezi z 8. členom EKČP, in kjer je državi članici dalo zgolj ozko (ne pa široko) polje proste presoje.


Tako so po zadevi Pretty pred ESČP prišli samo primeri, ki jih je ESČP (lahko) umestilo v pravici do varstva življenja v skladu z zakonom (2. člen EKČP) in varstva zasebnosti (8. člen EKČP), ki pa nista absolutni pravici. ESČP se ne sklicuje več na koherentnost med 2. in 3. členom EKČP, ampak izpeljuje, da je pravica do varstva življenja v skladu z zakonom zgolj ena od »najbolj temeljnih določb« v EKČP, nima pa absolutne zaščite. To pomeni, da je v zadevah v povezavi z evtanazijo vendarle potrebno določeno tehtanje varstva življenja s pravico do zasebnosti in da obstaja za zdaj še široko polje proste presoje, ki ga ESČP pušča državam podpisnicam glede vsebine pravice do evtanazije. Tudi ta premik torej olajšuje avtonomijo držav članic v regulaciji vsebine pravice do evtanazije.

Tako zdaj bistveno bolj kot iz sodbe malega senata v zadevi Pretty iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Lambert izhaja, da varstvo pravice do življenja, ki jo ESČP sicer še vedno povezuje s pojmom svetost/nedotakljivost (»sanctity«), ni ovira za zavarovanje pravice do evtanazije, na kar zmotno nakazuje podpredsednik komisije. V EKČP je namreč zavarovana pravica do življenja »v skladu z zakonom« (2. člen EKČP), kar je bistvena razlika od ureditve, ki jo ima naša ustava, ki pravi, da je »človekovo življenje nedotakljivo« (prvi stavek 17. člena ustave). Ta dodatek (»zavarovana z zakonom«), ki ga naša ustava nima, je bistven za pravno razumevanje pomena in obsega pravice do življenja. V prvi vrsti to pomeni, da država in tudi zasebni subjekti »namerno in v nasprotju z zakonom« ne smejo posegati v to pravico (negativni koncept varstva), pri čemer EKČP ureja tudi določene izjeme (Boso v. Italy). Poleg tega pa je sodna praksa ESČP sprejela tudi določene pozitivne obveznosti držav, da zavarujejo življenje (pozitivni koncept varstva) – vendar v razumljivo omejenih okvirih. Tako je na primer že razsojeno, da se mora država ustrezno odzvati na znake nagnjenosti k samomoru osebe, ki je v zaporu, in mora to poskušati preprečiti (Tanribilir v. Turkey; Keenan v. U.K.); država mora zagotoviti učinkovit sistem kazenskega pregona in sojenja za kazniva dejanja zaradi varstva ljudi (Osman v. U.K.); v primeru smrti v zdravstveni instituciji mora pravosodni sistem omogočiti določitev vzroka smrti in tistih, ki so za to odgovorni v civilnem ali kazenskem postopku (Calvelli and Ciglio v. Italy); država ima obveznost, če je bil njen uslužbenec izpostavljen nevarnemu sevanju, da spremlja zdravstveno stanje te osebe, da je ta oseba o nevarnosti za njo ali za njene potomce obveščena tudi zaradi morebitnega pravočasnega zdravljenja zarodka ali rojenega potomca te osebe (L.C.B. v. U.K.); država je lahko odgovorna, če oseba, ki je na prestajanju kazni v polodprtem režimu, vzame življenje drugemu (Mastromatteo v. Italy); država je lahko odgovorna za kršitev pravice do življenja, če priprti duševni bolnik, ki je bil že večkrat obsojen, ubije človeka, ki ga je uprava zaporov namestila v isto celico (Paul and Audrey Edwards v. U.K.). Vendar pa EKČP ne nalaga državam podpisnicam nemogočih ali nesorazmernih bremen pri zagotavljanju pravice do življenja – sploh pa ne nasproti avtonomno izraženi volji trpečega posameznika.

Iz sodbe v zadevi Haas v. Switzerland (odst. 54, 58) tako izhaja, da 2. člen EKČP, ki varuje pravico do življenja v skladu z zakonom, v kontekstu evtanazije nalaga državi zgolj dolžnost, da vzpostavi takšne postopke, da bi odločitev posameznika o koncu življenja dejansko bila posledica polne informiranosti in svobodno izražene volje, ne nalaga pa ji, da prepove evtanazijo. V zadevah Koch v. Germany ESČP (odst. 51), Lambert (odst. 142) in Pretty (odst. 63, 65) ESČP celo pravi, da upošteva, ne da bi negiralo svetost življenja, da je v času napredka v medicini in podaljševanja pričakovane starosti veliko starejših ljudi zaskrbljenih, da bi morda morali v visoki starosti zaradi fizične in mentalne oslabitve živeti v konfliktu s sicer popolnoma drugačno predstavo o sebi in lastni identiteti. »Svetost« življenja po novejši sodni praksi EKČP celo nima te moči, da bi v situaciji, ko starši nasprotujejo izklopu naprav, ki otroka vzdržujejo pri golem (vegetativnem) življenju brez možnosti ozdravitve, vodila k ugotovitvi kršitve pravice do življenja iz 2. člena EKČP, in ko je sodišče države podpisnice EKČP proti volji staršev potrdilo predlog zdravstvene institucije.

Pravne določbe o nedotakljivosti človekovega življenja, ki bi neposredno preprečevala evtanazijo, ni v nobeni obvezujoči mednarodni listini o človekovih pravicah, ki jih poznam. To je razumljivo, kajti ne drži in ni mogoče zagotoviti, da je človekovo življenje nedotakljivo, saj je tu smrt kot naravni in za zdaj (še) neizbežen pojav, oziroma z vidika eksistencialne filozofije bi lahko rekli, da naravna smrt ni dogodek, ampak »proces«, ki se dejansko začne (že) z rojstvom. Sodobna medicina lahko ta proces posamezniku časovno podaljšuje, ne more pa ga dokončno zaustaviti. Zato se upravičeno postavi vprašanje, kaj pomeni pojem »nedotakljivost« življenja iz 17. člena ustave v povezavi z absolutno prepovedjo nečloveškega ravnanja s pacientom iz 18. člena ustave, ki je predhodno izrazil svojo svobodno voljo, ali s pravico do osebne avtonomije in dostojanstva iz 34. in 35. člena ustave v zvezi z evtanazijo glede na to, da Ustava RS lahko zagotavlja višjo raven pravic človekovih pravic kot EKČP.

Premik v pomenu (avtonomne) volje pacienta

Pomembna dopolnitev glede na sodbo v zadevi Pretty je tudi stališče Velikega senata ESČP v zadevi Lambert, da po ugotovitvi ESČP v državah Sveta Evrope vlada konsenz, da je »najpomembnejše« v tovrstnih zadevah »želja pacienta v postopku odločanja« o prenehanju vzdrževanja osnovnih pogojev za preživetje, kot je hranjenje. Tudi določilo 3. člena ZPacP, ki našteva načela, na katerih temeljijo pacientove pravice, med temi načeli ne omenja splošnega koncepta humanosti v smislu neke objektivne koncepcije človekovega dostojanstva, ki bi ga določala družba prek vsakokratnih političnih predstavnikov na oblasti nasproti individualni pravici do subjektivnega koncepta človekovega dostojanstva. To se torej ne ujema z mnenjem podpredsednika komisije, ki v nasprotju z avtonomno voljo posameznika, ki jo ima za arbitrarno, odločilen pomen daje konceptu humanosti, kot to vrednoto (morda) razume neki splošen sistem etike v družbi. Izvora (vira) te etike podpredsednik komisije niti ni opredelil, razen kolikor ob tem ni mislil na 2. člen EKČP, kar pa je, kot že rečeno, napačna razlaga EKČP. Enega takih svetovnonazorskih ali religioznih konceptov človekovega dostojanstva brez dvoma ureja katekizem Katoliške cerkve. Ta na primer kot moralno nesprejemljivo prepoveduje t. i. neposredno evtanazijo tudi z opustitvijo določenega ravnanja, katerega posledica je namerno ali nenamerno povzročena smrt, ker to nasprotuje dostojanstvu človeka in ne spoštuje Boga, ki je človeka ustvaril (glej točko 2277).

Dinamika med varovanjem subjektivne koncepcije človekovega dostojanstva, ki poudarja pomen avtonomne volje posameznika, ter varovanjem neke objektivne koncepcije človekovega dostojanstva, pri čemer bi morala slednja po mnenju podpredsednika komisije absolutno prevladati, je tudi tista točka, prek katere je podpredsednik komisije v ta diskurz vključil filozofijo (človekovih pravic). Podpredsednik komisije je omenjeni prispevek v Sobotni prilogi namreč podpisal tudi kot profesor filozofije. Po njegovem mnenju se mora torej osebna avtonomija posameznika pri evtanaziji umakniti pred (socialno) etiko družbe.

Filozofski vidik evtanazije in socialna etika človekovih pravic

V filozofiji v kontekstu (socialne) etike človekovih pravic je stališče o tem, da se mora v primeru evtanazije osebna avtonomija posameznika umakniti pred (socialno) etiko družbe, zgolj eno izmed več možnih razmišljanj. Če naj kolektivna etika, ko gre za odločitve o koncu življenja posameznika, ki trpi, determinira individualno etiko, je mogoče v drugačnem duhu filozofije reči, da je zanimiv tudi obrnjeni koncept etike – opirajoč se pri tem tudi na (re)interpretacije posameznih zagovornikov krščanske etike (z elementi eksistencializma). Katoliški mislec Hans Küng, ustanovitelj gibanja za svetovni etos, o čemer predava tudi podpredsednik komisije, je član švicarske organizacije Exit International, ki zagovarja pomoč pri samomoru. Zakaj to počne Hans Küng, ne vem, a katoliški mislec Otto Weininger (Spol in značaj, str. 123-124, 131, 144), ko je interpretiral etiko individualizma, kot jo je postavil I. Kant v Kritiki praktičnega uma, pravi, da je izvor vsej morali v umnem jazu, s čimer (šele) pridemo do vprašanja subjekta. Po njegovem moralni zakon izvira iz individualne osebnosti. Nezaželena pomoč ni etična, kajti s tem motim tujo samoto ter podiram meje, ki jih je zastavil bližnji; etična je moja spoštljivost do teh meja, etičen nisem zaradi sočutja, ampak zaradi spoštovanja. Človek je eden in vse hkrati. »Nihče ne more samega sebe, svojega razumskega jaza, človeštva /…/ v svoji osebi ali v osebi drugega rabiti kot sredstvo za nek namen.« Podobno pravi Gorazd Kocijančič (Razbitja, str. 63) : »Ontološko ni poti od moje biti do tvoje. Ti si v meni. Na mojem robu, a vendar v meni. V moji milosti. Jaz sem vse /…/ Nisi drugi. Ti si zgolj del mojega sveta.« To bi me lahko v »filozofskem« smislu vodilo k razmišljanju, da ni možna nobena teorija socialne etike (splošnega humanizma), če ni prej in najprej ustrezno zavarovan praktični individualizem, in da ni (avtentične) objektivne koncepcije človekovega dostojanstva (v pravu človekovih pravic) brez temelja v varovanju dovolj poudarjene subjektivne (individualne) koncepcije dostojanstva posameznika vsaj pri odločitvah o koncu življenja v okoliščinah trpljenja, kjer gre za absolutno intimno in unikatno izkušnjo posameznika. Varstvo individualne etike se tako lahko pokaže kot pogoj in nujna podlaga za družbeno etiko in ne morebiti obratno. To je sicer lahko daljša in težja pot (posameznika) do skupne morale (povezanosti, enosti z drugimi), a je verjetno bolj avtentična. Tu ne gre za totalni eksistencializem, ki zavrača vsakršno družbeno pogojevanje, ki se mu posameznik sicer mora dejansko celo življenje podrejati, glede na to, da ni oziroma nikoli v družbi ne more biti sprejet takšen, kakršen je, ampak bi šlo vsaj za iskanje prave mere, da vsaj za zadnjo odločitev v življenju trpeči posameznik lahko avtonomno, vendar še vedno po predpisanem postopku in z ustreznimi varovali izbere, odločilno vpliva, če želi, na odločitev, ki mu je ne vsiljuje družba iz razloga, da ohrani neko vrednoto, ki ji reče(mo) humanizem, in da si ob ustreznih varovalih zoper zlorabe sam in s strokovno pomočjo izbere poslednjo, najbolj intimno izkušnjo ter si skrajša proces trpljenja. Če podpredsednik komisije zagovornikom evtanazije oziroma neoliberalizmu očita manipulacijo, ker zanemarja(jo) širše vidike humanizma, je treba reči, da se v tem kontekstu tudi vsakršen antineoliberalizem lahko pokaže kot manipulativen, saj je lahko trpeči človek (oziroma njegovo trpljenje), ki se mu odreka možnost procesno regulirane evtanazije, uporabljen(o) kot sredstvo za dosego višjih ciljev v družbi.

Pravica do paliativne obravnave

Dejstvo, da slovenska zakonodaja določene oblike evtanazije že ureja, določene pa ne, pomeni, da je pogoje za delitev med ljudmi, pred katero svari podpredsednik komisije, med »pogumne«, ki bi se odločali za prijazno končanje življenja, in tiste, ki se ne bodo in bi jih družba štela za »strahopetce«, kot se je izrazil podpredsednik komisije, vzpostavil že zakonodajalec leta 2008. Preveč dvoumno izhaja iz mnenja podpredsednika komisije tudi, da bodo največje žrtve uzakonitve evtanazije najšibkejši člani – stari in neozdravljivo bolni. Vsak pacient v končni fazi bolezni ali z neozdravljivo boleznijo in ne glede na to, ali je evtanazija v ZPacP uzakonjena, in ne glede na to, katera oblika evtanazije je uzakonjena, ima pravico do paliativne obravnave (3. odst. 39. člena ZPacP). Ne gre torej za dilemo, ali pravica do paliativne obravnave ali evtanazija. Paliativna obravnava je pravica, ki gre vsem tistim, ki si to želijo, pravica do prijaznega končanja življenja na podlagi avtonomne volje pacienta pa je možnost, ki jo imajo na razpolago tisti, ki se za to odločijo.

Namesto sklepa

Dobra stran omenjenega prispevka podpredsednika komisije je prav gotovo ta, da kljub temu, da je prispevek podpisal predstavnik pomembnega državnega organa in da je očital zagovornikom evtanazije zavajanje, poenostavljanje, enostranskost, podpredsednik komisije ni zatrl javne razprave. Že v naslednji številki Sobotne priloge je bralec zaradi podpredsednikovega mnenja zahteval pojasnilo od komisije in sprožila se je javna polemika. Ne glede na vse navedeno je namreč v načelu zelo koristno, da je v vodstvu komisije filozof, kajti filozofija naj bi s postavljanjem pravih vprašanj (ne pa odgovorov) spodbujala in odpirala kanale strokovno-etičnega diskurza, transparentnost in participativnost (inkluzivnost) v javni razpravi različnih stališč, argumentov in ekspertiz. Pričakovati je torej, da se bo (strokovna) razprava nadaljevala in da bi se zaradi nakazane nove smeri sodne prakse ESČP kompromis med zagovorniki in nasprotniki nadaljnje regulacije evtanazije v Sloveniji lahko vzpostavljal prek (dodatnih) procesnih določb urejanja kompleksnega sodelovanja neposredno vpletenih v odločitve o koncu življenja posameznika. Tako ne bi smelo biti nobenega konkretnega »rablja« kakor tudi ne nobene posplošene filozofije ali ideologije človekovih pravic. Kar pa zadeva urejanje vsebine same pravice do evtanazije na zakonski ravni, se bo široko polje proste presoje, ki ga Slovenija za zdaj (še) ima, postopoma ožilo s tem, ko bodo oziroma če bodo tudi druge države članice v večji meri urejale konkretne oblike evtanazije in se bo s tem povečeval konsenz na predmetnem področju znotraj Sveta Evrope.


Ker je odločitev o koncu življenja najbolj eksistencialno in pravzaprav edino pravo filozofsko vprašanje, iz katerega izvirajo vsa druga vprašanja, kot pravi Albert Camus v Mitu o Sizifu, in kar brez dvoma ima pomembne implikacije za socialno etiko (solidarnost) in družbeno integracijo, bi bilo priporočljivo, da bi državni zbor s strokovnimi službami to razpravo vzel nadvse resno in celovito, v vsej njeni raznolikosti in kompleksnosti, in seveda ob upoštevanju verodostojno ugotovljenega dejanskega stanja »na terenu«, o katerem največ vedo zdravniki in uporabniki zdravstvenih storitev, ko/če bo odločal o nadaljnji regulaciji evtanazije.

Izr. prof. dr. Boštjan Zalar