V nadaljevanju preberite:

Kazahstan je slikovita država. Very nice! Ima pa tudi nekaj ekonomskih in socialnih problemov. Tako je znal biti zloben Borat Sagdijev, novinar s kazahstanskega podeželja, ki ga je vladajoča nomenklatura besno sovražila. Predvsem zato, ker je bila njegova filmska karikatura povsem resnična. Država je namreč ena najbolj korumpiranih na svetu. Tri desetletja jo je vodila nepotistična klanokracija Nazarbajevih, ki po krvavi drami v prvih dneh januarja zdaj odhaja s političnega odra.

Ljudje so šli na ulice zato, ker se je plinsko gorivo za avtomobile z novim letom podražilo kar za dvakrat. Žanaozen dobro poznajo vsi Kazahstanci. Decembra 2011 se je prav tu zgodil veliki protest naftnih delavcev, ki so ga oblasti krvavo zatrle. Takrat je bilo po neuradnih podatkih ubitih več ducatov ljudi, po uradnih pa le dobrih deset. A tokrat se je protest, za razliko od pogroma pred desetletjem, kot blisk razširil po vsej državi.

Narobe je, da so se mirnim protestnikom v hipu pridružili nasilneži, ki so začeli razbijati, ropati in požigati. Najhuje je bilo v Alma-Ati (v prevodu Oče jabolk), slikovitem dvomilijonskem mestu pod obronki Tjanšana, nekdanji prestolnici, kjer je v zadnjih nekaj letih sicer bilo že kar nekaj protestov, toda še nikoli tako divjih in krvavih. Moto protestov nenadoma niso bile več samo povišane cene, ampak so tarča jezne množice brž postali tudi vladni objekti, rezidence in spomeniki Elbasiju (Očetu naroda) – Nursultanu Nazarbajevu, ki je Kazahstan vodil že kot partijski sekretar za časa Sovjetske zveze. Skupaj torej več kot tri desetletja. Množice so na ulicah besno kričale: »Šal ket! Stari, odidi!«