V nadaljevanju preberite:

Pri mnogih predstavah ste sodelovali z ljudmi z avtizmom, s slabovidnimi, kot pravite, zato, ker vas zanima drugačna perspektiva sveta …

Ko delaš v gledališču, je zelo velika nevarnost, da se zatakneš v neresničnem svetu, v fikciji. Ko sem premišljeval o klasičnih predstavah, sem se počutil odtujenega, niso me zanimale in nisem se mogel povezati z njimi. Zato sem začel delati z ljudmi, ki ne prihajajo iz gledališča – s sirotami, slabovidnimi, ljudmi z avtizmom –, in jih povezal z igralci. Takšno ustvarjanje se mi je zdelo veliko bolj odprto in svobodno. Nisem eden od tistih režiserjev, ki jim je že na začetku, še preden se začnejo vaje, jasno, kako bo videti predstava. Nisem režiser, ki ima ideje (smeh). Včasih jih seveda imam, toda nastanejo zelo naravno – med procesom dela, ko grem zvečer po vaji domov, včasih se mi ideje prikažejo tudi v sanjah.

Z avtisti in slabovidnimi sem začel delati tudi zato, ker se mi zdi, da je treba dati prostor tudi ljudem, na katere umetnost pogosto pozablja. Hotel sem se učiti od njih. Ko veliko časa preživiš v krogu igralcev, ki jih dobro poznaš, lahko ustvariš marsikaj lepega, toda kljub temu ostaneš zaprt v črni škatli. Nočem izgubiti stika z resničnim svetom in resničnimi problemi, tudi zato se mi zdijo ta sodelovanja pomembna. Zdi se mi, da moramo začeti na nov način razmišljati o dramaturgiji, lepoti, igri …

Najbrž je izkušnja, ko delate z najstniki, podobna?

Da. Zelo lepo smo sodelovali. Presenečen sem bil, kako zelo je Voranc odprt za sugestije in kako je hkrati zelo intuitiven. Mark je drugačen, veliko več razmišlja, se pripravlja ... Vlad pa … če imaš talentiranega otroka, mu ni treba nič govoriti, kaj naj počne. Predstava je nastajala zelo malo časa, na voljo smo imeli le sedem tednov. Ko smo začeli, smo se veliko pogovarjali, opazovali drug drugega, bil je zelo lep proces, a vendar zame zelo utrudljiv, ker sem moral biti ves čas zelo osredotočen.

Tesno sodelujete z dramaturgom Tomaszem Śpiewakom. Kako pomemben je za vas dramaturg?

Tomasz je avtor jezika mojega gledališča. Vse tekste v mojih predstavah je prav on preoblikoval s svojo občutljivostjo ali smislom za humor. Moral se je privaditi na moje včasih kaotično razmišljanje. Je oseba, ki zna zapisati – včasih na zelo poetičen način – zelo zapletene ali intuitivne misli, ki nastanejo na vajah, ko se pogovarjam z igralci. Tovrstno sodelovanje nama omogoča delo pri najbolj nemogočih projektih, saj je odprt za novosti in je zelo nadarjen poslušalec. Kaj več bi lahko človek pričakoval od dramaturga?