V nadaljevanju preberite:

V podkastu, v katerem se je Melanie Challenger pogovarjala z novinarjem New York Timesa Ezro Kleinom, sta klepetala tudi o tem, da so začeli ljudje v času industrijske revolucije, in najbrž že veliko prej, podcenjevati živali, češ da nimajo inteligence, da so le predmet, ki nam je na voljo, ki je tu za nas, da z njimi storimo, kar nam je volja. Kaj pa se bo v prihodnosti zgodilo, ko bo oživela umetna inteligenca, ki vedno bolj postaja realnost? Kaj se bo zgodilo, ko bomo ustvarili »bitja«, ki bodo (so) veliko bolj inteligentna od nas – če je pač inteligenca tista stvar, ki smo jo zanikali pri živalih? Umetna inteligenca prehiteva naš um. Kaj pomeni biti človek v svetu, v katerem ne bomo več boljši in najpametnejši? Se bo naša celotna vrsta znašla v eksistencialni krizi? Nam dojemanje drugih živih bitij na planetu lahko pomaga dojemati prihodnost, ki si jo bomo delili z umetno ustvarjenimi bitji?

Živali opisujemo z metaforami, njihova občutja primerjamo s človeškimi, saj drugače ne znamo. Kaj pa vemo o tem, kako se počuti konj, ki dirja skozi savano, ali lisica, ki je ujela rovko, medvedka, ki prečka jaso z mladičem, jelen, ki ga je v gozdu ujela nevihta. Njihova čutila in telesa so radikalno drugačna od naših. Morda ni naključje, da v mnogih znanstvenofantastičnih filmih, na primer v Prihodu režiserja Denisa Villeneuva, ki je bil posnet po kratki zgodbi Teda Chianga, bitja z drugega planeta spominjajo na hobotnice, saj so s tremi srci in osmimi rokami, od katerih ima vsaka »svoje možgane«, resnično videti, kot da prihajajo iz vesolja. Njihovo mehko in voljno telo se lahko splazi skozi vsako razpoko, očesi na njihovih glavah vidita vse okoli sebe, zato se znajo premikati v vse smeri, čisto drugače kot mi, ki smo obsojeni na težo gravitacije in se lahko premikamo le naprej. Ker so naše izkušnje z dojemanjem prostora tako drugačne, najbrž tudi zelo drugače dojemamo čas kot ta nenavadna morska bitja. Naše metafore o času vedno temeljijo na dejstvu, da se premikamo naprej – gremo na potovanje, preteklost smo pustili za sabo … Gremo naprej v prihodnost in preteklost puščamo za sabo. Hobotnica, ki vidi vso okolico in se premika v vse smeri, ga dojema povsem drugače. V tem spoznanju je toliko prostora za filozofijo. Filozofijo o živalih.