»Nimam ne doma ne domovine. Nikoli ju nisem imela. Kakšna usoda je to?«

Dvainosemdesetletni Džamil Ismail Mohamed je najstarejši prebivalec ene izmed ozkih ulic – bolj temačnih prehodov – v neopisljivo gosto naseljenem palestinskem begunskem taborišču Šatila, ki s Sabro, svojo taboriščno dvojčico, leži v neposredni bližini središča Bejruta.

Gospod Džamil se vsako jutro najprej odpravi na krajši sprehod. Če je vreme slabo, hodi po stopnicah visokega in ozkega poslopja, v katerem živi. Ko poje zajtrk, sede na klopco sredi najbolj »prometnega« dela begunskega taborišča in počaka na prijatelje, sorodnike in mimobežne sogovorce. Taborišče, kjer živi, je že davno postalo manjše mesto, dejansko velikanski slum. Sabra in Šatila sta se v kolektivni zgodovinski spomin zapisali po pokolu več sto palestinskih civilistov leta 1982, ki so ga na vrhuncu libanonske vojne po navodilih izraelske vojske zagrešili pripadniki falangistov, krščanske libanonske milice.

Džamil Ismail Mohamed o dogodkih izpred šestintridesetih let noče preveč govoriti. Strašljivo je, pravi, da je bil ta pokol le ena izmed epizod velike tragedije palestinskega ljudstva, ki se je z množičnim pregonom njegovega ljudstva začela med ustanavljanjem izraelske države pred točno sedemdesetimi leti.

* * *

Takrat je bil Džamil star dvanajst let. Skupaj s starejšim bratom sta v vasi Safsaf v bližini libanonske meje odraščala kot siroti. Živela sta, kot pravi utrujeni in skoraj slepi možakar, na »samopreskrbni kmetiji«. Čeprav sta bila brez staršev, se spominja, je bilo življenje lepo. Potem so kmalu po začetku druge svetovne vojne v njihovo vas prišli Britanci in mlade fante v britanskih uniformah poslali na različna bojišča. Veliko se jih nikoli ni vrnilo. Tisti, ki so se, niso mogli užiti veliko miru. Jeseni 1948 so judovske milice vstopile tudi na severna palestinska območja. Arabske vojske, ki so se uprle novoustanovljeni izraelski državi, so bile politično nemočne in vojaško nesposobne. Iz svojih domov – in zemlje – je med nakbo (arabsko katastrofa) moralo oditi skoraj 750.000 ljudi. Tragedija enega ljudstva je rodila tragedijo drugega ljudstva.

Tragedijo, ki traja.

Sirota na begu

»Judovske milice so na našem območju v eni noči zasedle trideset vasi. Pripadniki arabskih vojsk so se razbežali. Pustili so nas same. Zbrali smo se in skupaj zbežali proti libanonski meji. Več sto nas je bilo,« je sedeč na klopci in obkrožen s starimi prijatelji povedal Džamil Ismail Mohamed. Hitro jih je prestregla judovska milica in iz skupine beguncev izločila mlade moške. »Najmanj dvajset so jih postavili pred zid. Oklepal sem se starejšega brata, imel je sedemnajst let. Tudi njega so odvlekli. Držal sem ga in kričal … Rekli so jim, naj dvignejo roke, in jih postrelili. Nam so rekli, naj gremo naprej. Šli smo.« Po dveh dneh hoda je Džamil skupaj z večjo skupino palestinskih beguncev, med katerimi je bila tudi žena njegovega ubitega brata, prišel v Tir, mesto na jugu Libanona, kjer je bilo že več deset tisoč ljudi na begu. V improviziranem taborišču ga je našel stric in ga – skupaj z bratovo ženo – odpeljal v Tripoli na severu države.

* * *

»Takoj sem začel delati v pekarni. Nikoli nisem hodil v šolo. Veste, življenje se je malo pošalilo z mano,« se je zgovornemu možakarju čez obraz razlezel velik nasmešek. Jasno je bilo, da se za nasmeškom skriva ljubezenska zgodba. »Morda vam bo zvenelo čudno … Ko sem dopolnil osemnajst let, sem se poročil z bratovo vdovo. Bila je devet let starejša od mene. Imel sem dvome, oba sva imela dvome. A širša družina je sprejela najino odločitev. Imela sva devet otrok, šest deklet in tri fante. Žena je pred šestimi leti umrla. Po vsem svetu imam trideset vnukov in vnukinj,« je z močno zmehčanim tonom svojo pripoved nadaljeval Džamil. Za nekaj sekund se je zagledal v prazno. Spomini so mu pretresli krhko telo. Tiho je začel peti.

»O, vsi ljubljeni moji, ki so odšli brez slovesa …«

Džamilova nežna pesem je odzvanjala po grobih, umazanih in neprizanesljivih ulicah taborišča mesta, v katerem zdaj živi že skoraj toliko sirskih kot palestinskih beguncev.

Dve tragediji, ena tragična usoda.

* * *

Z ženo sta do leta 1965 živela v Tripoliju. Na ta leta ima kljub trpki usodi njegovega ljudstva lepe spomine. Ljubezen je bila močnejša od politike. S to se je znova soočil po preselitvi v Bejrut – v begunsko taborišče Šatila, kjer se je tedaj ogromno gradilo. Džamil je imel veliko dela in dovolj denarja. To so bili časi sorazmerne svobode, se spominja. Ko so v begunska taborišča po vsem Libanonu vstopili pripadniki Palestinskega osvobodilnega gibanja (PLO), so napetosti začele naraščati, hkrati pa je v taborišča z vsega sveta prihajal denar. Še posebej po šestdnevni vojni leta 1967, ki je palestinska ozemlja še dodatno skrčila, hkrati pa močno pretresla razmerja v regiji. »Vedel sem, da bodo težave … Toda tedaj smo živeli res dobro, seveda v primerjavi z zadnjimi desetletji. Zidal sem in služil. Moji otroci so lahko študirali, tudi v tujini. Ko je leta 1975 v Libanonu izbruhnila državljanska vojna in smo se Palestinci zaradi PLO znašli sredi nje, se je vse skupaj spremenilo. Od tedaj smo odveč. Krivijo nas za svojo vojno,« je v hrupni kakofoniji motorjev, otroškega vpitja, arabske pop glasbe, vzklikov trgovcev in mujezinovega klic k molitvi razlagal Džamil Ismail Mohamed.

»Vojna je neumnost. Vsaka vojska je neumnost. Politično smo Palestinci uničili sami sebe. Nismo le žrtve. Naredili smo ogromno napak, ogromno! Po pravici povedano se mi palestinska politika gnusi. Dejstvo je, da se nikoli ne bomo mogli vrniti domov. Izdali so nas vsi naši politiki in zdaj ni nikogar, ki bi mu lahko zaupali. Fatah in Hamas? Sami lažnivci. Tudi Izrael se je ves ta čas boril za preživetje in je bil v tem zelo uspešen. Znali so se organizirati, imeli so skupen cilj. Zaradi tega jih spoštujem. Mi tega nismo ne znali ne zmogli. Spremeniti moramo pristop in razmišljanje. Ukvarjati se moramo s prihodnostjo in ne s preteklostjo.«

Osvobajajoča odsotnost sovraštva

Džamil vsak dan posluša novice iz Izraela in Palestine. Ob vzglavniku ima star tranzistor. Posluša tudi angleške in ameriške postaje, čeprav jih ne razume dobro. Njegov sin živi v Ameriki. Tudi on bi lahko dobil zeleno karto, a je zamudil rok. Nič hudega, pravi, saj ga otroci redno obiskujejo in mu ni hudega. Ne potrebuje veliko. V resnici ne potrebuje ničesar. Ničesar več. Videl in doživel je vse, od spominov pa noče živeti. Zato ne želi grdo govoriti o mlajših, politično apatičnih generacijah, ki jih palestinski osvobodilni boj ne zanima več. Kljub vsemu gre življenje – naprej.

V njegovih besedah ni niti kančka sovraštva. Džamilova čista misel je osvobojena mitološkega in do obisti toksičnega nacionalizma ter sleparske iluzije nostalgije. Pri dvainosemdesetih letih živi tukaj in zdaj. Ko opazuje sirske begunce, predvsem otroke, ogromno otrok, vidi sebe. Strašno se mu smilijo, pravi. Solidarnosti skoraj ni več, Sirci pa so po njegovih besedah žrtve vseh in vsega. »Mi se vsaj nismo pobijali med seboj, vsaj v prvih letih eksodusa ne. V zadnjih desetletjih pa se je to spremenilo. Ste vedeli, da je v notranjih palestinskih obračunih umrlo več ljudi kot v vojni z Izraelom? To me močno boli …«

Med kupi smeti, električnimi kabli, podobami ducatov in ducatov palestinskih mučenikov (šahidov), reklamnimi panoji, trgovinami z mešano robo, improviziranimi stopnišči, ruševinami, odplakami, blatnimi lužami, uličnimi mačkami, otroki v nogometnih dresih in velikimi podobami pokojnega voditelja PLO Jaserja Arafata je na topel spomladanski dan spet zazvenela nežna Džamilova pesem, ki je bila slišati kot orakelj.

»O, vsi ljubljeni moji, ki so odšli brez slovesa …«

* * *

Dvainpetdesetletna Amal Ahmad Al Alkar govori povsem drugačen jezik kot Džamil. Njen jezik je jezik vojne, ne miru. Ne le jezik. Je veteranka palestinskega osvobodilnega boja. Dolga leta je preživela na prvih frontnih črtah vnaprej izgubljenih bitk in – vojne. Da je vojna veteranka, poražena vojna veteranka, je napisano na njenem obrazu in vtkano v vsak njen gib; nadzorovan in nenadzorovan. Govori odsekano, ostro. Hodi pokončno in hitro. Do svojega skoraj deškega telesa, za katerim so dolga leta (para)vojaškega urjenja, je neusmiljena.

V bojih s šiitskimi milicami je v osemdesetih letih izgubila desno oko. Stekleno, ki ga je nadomestilo, bi morala že davno zamenjati, a za to nima denarja. Zaradi tega je mučijo strahoviti glavoboli. Skupaj s hudo bolnim možem živi v sedmem nadstropju razpadajoče hiše, v majhni sobi, za katero mora na mesec plačati 200 dolarjev najemnine. Podobno kot večina – tako palestinskih kot sirskih – beguncev je ujeta v tesnobno, dušečo spiralo dolga.

Ekonomija vojne na dnu prehranjevalne verige

Životarjenje v Sabri in Šatili, zaporu na prostem, je izjemno drago. Ekonomija vojne in človeške tragedije cveti na dnu prehranjevalne verige. Ljudje nimajo izbire. K temu veliko prispeva tudi politika libanonske države do palestinskih beguncev. Zadnja leta zelo podobno velja tudi za sirske begunce, ki jih je v Libanonu skoraj milijon in pol, slaba tretjina prebivalstva. Palestincev je uradno »le« 175.000. A dejansko število je bistveno višje. Dobrih 60 odstotkov jih živi v begunskih taboriščih. Skoraj dve tretjini Palestincev v Libanonu po podatkih UNRWA živi pod ravnjo revščine. Sedemdeset let po eksodusu iz Palestine so brez državljanstva, pravice do lastnine in tudi do bolj zahtevnih in bolje plačanih služb. Dejansko lahko večinoma opravljajo le fizična dela – na skoraj sužnjelastniškem trgu dela v Libanonu tekmujejo s sirskimi sotrpini.

* * *

Palestinci so prek Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ki je nekaj let imela sedež v deželi ceder, odigrali pomembno vlogo v libanonski državljanski vojni ter izraelski okupaciji. Zaradi izkušenj iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja so libanonske oblasti naredile vse, da so palestinske prebivalce porinile na rob družbe. Še huje – tudi tisti (najstarejši) Palestinci, ki v Libanonu živijo od leta 1948, uradno ne obstajajo. Obstajajo le kot registrirani begunci, za katere je odgovorna UNRWA. Libanonske oblasti – del sistema neodgovornosti – uradno nimajo vstopa v palestinska begunska taborišča, številni palestinski otroci pa so izključeni iz izobraževalnega procesa. Palestinsko vprašanje je »drugorazredna politična tema«. Palestinci nimajo volilne pravice, kaj šele svojega političnega predstavništva.

»Mi smo poraženi ljudje. Živi mrtveci …«

»Kaj bi radi slišali od mene? Nikoli nisem živela zase. Najprej sem živela za palestinsko stvar, potem za svoje otroke. Dva od sedmih sta umrla, sin pred šestimi meseci. Nič v življenju me ne veseli. Borim se vsak dan. Čistim po hišah, večkrat sem lačna. Mi smo poraženi ljudje. Živi mrtveci,« je v temačni ulici begunskega taborišča, kjer je preživela velik del življenja, povedala v črno oblečena Amal. Mešanica žalosti in razočaranja, osebnega in kolektivnega, je vela iz vsake njene besede.

»Palestine ni več. Ljudje v Gazi zdaj umirajo zaman. Mečejo se v brezno. Za koga? Za kaj? Mi smo se vsaj lahko borili. Imeli smo orožje in voditelja. Po smrti Jaserja Arafata je vse propadlo. Našega sveta je bilo tedaj konec. Abu Mazem [predsednik palestinskih oblasti Mahmud Abas] je izdajalec palestinskega ljudstva. Izraelski človek,« je nadaljevala nekdanja ostrostrelka, ki je palestinska begunska taborišča po Libanonu sredi osemdesetih let oskrbovala z orožjem. Po lastnih besedah je bila pripravljena tudi na samomorilski napad, izurili so jo. Kljub vojaškemu porazu in osebni tragediji danes ničesar ne obžaluje. Še vedno je v vojni, pravi. In vedno bo.

»Rodila sem se v begunskem taborišču na vzhodu Libanona, kamor so moji starši zbežali iz Hajfe. Pri sebi imam ključ naše hiše, ki ga je iz Palestine prinesel moj oče. Nekoč smo bili povezani. Živeli smo v skupnosti, zdaj ni več tako. Jaz sem zrasla s tragedijo našega ljudstva, predvsem palestinskih žensk. V vojsko sem odšla z namenom, da jih zaščitim. Ni mi uspelo,« je med sprehodom po kaosu Sabre in Šatile, kjer je povsod mogoče videti pomnike velikega vojnega zločina, nadaljevala Amal Ahmad Al Alkar. »Že dolgo ne spremljam več politike. Zanima me le zdravje mojih otrok,« je brezkompromisna borka dodala s cmokom v grlu.

* * *

Skromna in temačna trgovina s sladkarijami in poceni hrano v bližini vhoda v Šatilo je ena redkih točk v taborišču, kjer je sogovornika mogoče jasno slišati. Pogovor za zaprtimi vrati sem ter tja zmoti le petje dveh ptic v kletki, ki ju je 65-letna prodajalka Sabah (arabsko: Jutro) pred tremi leti s seboj prinesla iz Jarmuka, že vrsto let zloglasnega palestinskega begunskega taborišča na obrobju Damaska, nad katerim so po vladnem izgonu Sirske svobodne vojske (FSA) in dolgotrajnem bombardiranju vladnih sil nadzor prevzeli pripadniki samooklicane Islamske države.

V času najinega pogovora je Sabah živčno pogledovala proti mobilnemu telefonu. Sirska vojska je namreč dva dni pred tem sprožila veliko vojaško operacijo, s katero je hotela zasesti še zadnje oporišče IS v bližini prestolnice. Toda v Jarmuku, med ruševinami in improviziranimi grobovi, je bilo v navzkrižnem ognju, tako značilnem za tovrstne operacije, ujetih še več tisoč civilistov, večinoma Palestincev. Med njimi tudi številni sorodniki gospe Sabah, ki nam ni želela povedati svojega priimka. Zaradi varnosti.

»Bojim se še več smrti. Toliko ljudi sem že izgubila … Kmalu po odhodu iz Sirije je tu, v taborišču, umrl moj mož. Prepričana sem, da zaradi žalosti. En sin je pred tremi leti izginil v Siriji. Drugi je bil dve leti zaprt in je zbežal z menoj. Moj vnuk je bil v bombnem napadu požgan od pasu navzgor. Strašno … Nikamor ne grem iz te trgovine, nad katero tudi živim. Strah me je. Tu nismo varni. V taborišču so pripadniki različnih milic in vladni agentje. Veliko je kriminala, predvsem droge,« so besede kar vrele iz izčrpane gospe.

* * *

Sabah je dvojna begunka. Njena družina prihaja iz Džafe. Starša sta pred nasiljem judovskih milic leta 1948 zbežala v Damask. Sirija je tedaj na ste??aj odprla vrata palestinskim beguncem. Njen oče ni in ni hotel kupiti zemlje in si zgraditi hiše. Dolgo je bil prepričan, da se bo družina »lahko kmalu vrnila domov«. Podobno še vedno velja za številne sirske begunce v Libanonu, Jordaniji, Turčiji …

»Palestinci smo v Siriji živeli dobro. Lahko smo hodili v šole, lahko smo kupovali stanovanja in delali. Bili smo vključeni v družbo. Mi smo imeli trgovino s pohištvom, dobro nam je šlo. Ljudje se tu, v taboriščih, rodijo brez možnosti. Mi smo jih v Siriji imeli. Potem se je začela vojna. Nekaj časa smo zdržali, a ko so porušili našo hišo, smo morali zbežati. Zdaj je porušena cela soseska, ljudje se skrivajo v kleteh. Bombe ves čas padajo po njih. Bojim se za svoje ljudi,« je neustavljivo nadaljevala krhka gospa.

V trgovini zasluži ravno toliko, da lahko plača oderuško najemnino. Njen sin išče priložnostna dela. Boj za preživetje = vsakdanjik. Velikokrat je lačna. Ne more si privoščiti hrane, ki jo prodaja v svoji trgovini. Pravi, da se je morala na stara leta navaditi na življenje uličnih živali. Bori se za ostanke dostojanstva. Najbolj jo boli, da usoda sirskih Palestincev, dvojnih beguncev, ne zanima nikogar.

»Vsem smo odveč, smo manj kot nepomembni. Moja štirinajstletna vnukinja se je morala tu, v taborišču, poročiti, da je družina lahko preživela … Takih primerov je ogromno,« je v solzah nadaljevala Sabah. In dodala: »Sem Palestinka, ki se je rodila v begunstvu v Siriji, umrla pa bom, kot kaže, v begunskem taborišču v Libanonu. Nimam ne doma ne domovine. Nikoli ju nisem imela. Kakšna usoda je to?«