Naslednja žrtev koronavirusa bo globalizacija, kakršno smo poznali

Nalezljive bolezni so že spreminjale tok zgodovine. Justinijanova kuga, imenovana po bizantinskem cesarju iz 6. stoletja, je ubila najmanj 25 milijonov ljudi ter pomagala h koncu civilizacije tistega časa in vzponu srednjega veka. Črna smrt iz 14. stoletja je po zadržanih ocenah pokopala tretjino evropskega prebivalstva in prispevala k zatonu fevdalne ureditve.

Evropske nalezljive bolezni so zdesetkale prvotne prebivalce Amerike in tako pomagale pri koloniziranju Novega sveta. Ena najbolj morilskih pandemij človeške zgodovine, španska gripa med letoma 1918 in 1919, je zaradi vloge žensk pri skrbi za bolnike in prevzemanju številnih drugih pomembnih del močno spodbudila gibanja za emancipacijo. Ali svetu velike spremembe obeta tudi pandemija koronavirusa?



Med mrzličnimi prizadevanji za radikalno zmanjšanje števila žrtev v primerjavi s prejšnjimi kugami in kolerami se povečuje razpoka na najpomembnejši osi sodobne globalizacije, tisti med Kitajsko in ZDA. Kriza bo tako ali drugače zaključila obdobje, ki sta ga sprožila potovanje ameriškega republikanskega predsednika Richarda Nixona na Kitajsko in stisk roke demokrata Jimmyja Carterja s kitajskim reformatorjem Deng Xiaopingom, dokončno pa ga je uveljavil sprejem azijske velikanke v Svetovno trgovinsko organizacijo.

»Z vstopom v WTO Kitajska ne soglaša le z uvozom več naših izdelkov, ampak tudi z uvozom ene najbolj dragocenih vrednot naše demokracije: gospodarske svobode,« je Američanom leta 2000 govoril tedanji demokratski predsednik Bill Clinton. »Ko ljudem ni dovoljeno le sanjati, ampak tudi uresničiti sanje, bodo zahtevali več besede.«

Danes vemo, da so bile to le sanje. Kitajska ni le uvažala, še veliko več je izvažala, in če je z vstopom v mednarodno gospodarstvo iz revščine dvignila stotine milijonov svojih ljudi, ni demokratizirala političnega sistema. Še več, tega v sedanji zdravstveni krizi – in prejšnji finančni – predstavlja za superiornega, z novo ekonomsko močjo pa si je pridobila tudi vojaško in strateško moč.

Kdo še dela stvari?

Globalizacija, kakršno smo poznali doslej, je koristila tudi Zahodu. Množice razvitega sveta so pridobile obilje materialnih dobrin, kakršno so si prej privoščili le bogati, a je druga globalizacija dvajsetega stoletja (s prvo je obračunala prva svetovna vojna) še pospešila zaton starih industrijskih središč ameriških »držav za prelet«. Številni ekonomisti so domnevali, da bi se ameriška industrijska delovna mesta v vsakem primeru selila kam drugam, očetje zadnje globalizacije pa so vendarle predpostavljali, da bodo tisti, ki so ostali zadaj, poiskali »sodobnejše« zaposlitve.



A je visoko razvita Nemčija druge že pred leti podučevala o pomembnosti ohranitve industrijske proizvodnje doma. »Gospod Blair, mi še vedno delamo stvari,« je britanskemu kolegu skrivnost nemškega uspeha razlagala kanclerka Angela Merkel.
Nemška avtomobilska industrija, gospodarska hrbtenica osrednje evropske države, se je medtem ujela v dizelsko past, stari industrijski pas ZDA, zdaj cinično poimenovan rjasti, pa je že prej dobil visoko brezposelnost in obup. Dobil je tudi opioide, v ilegalni različici v veliki večini izdelane na Kitajskem, kot je vsem razgalil koronavirus, pa od tam prihaja tudi velika večina legalnih zdravil, od antibiotikov do vsega drugega.

Azijska velikanka je pred krizo izdelovala tudi polovico vseh mask, in če med najhujšim divjanjem epidemije v Wuhanu na tamkajšnjih fotografijah ni bilo videti nikogar brez nje na obrazu, jih v gospodarski supersili sveta ZDA ta čas ni mogoče kupiti. Poročajo, da jih kitajski proizvajalci po izbruhu virusa niso smeli več prodajati neposredno tujim kupcem.

Od kod se je vzel virus?

Virus je najprej divjal na Kitajskem, zato je takšno odločitev mogoče razumeti, težje je razumeti tako vseobsežno odvisnost Zahoda od te države. Kitajska državna tiskovna agencija Xinhua je pred dnevi zagrozila »s potopitvijo ZDA v pekel nove epidemije koronavirusa« in ameriški strokovnjaki ne dvomijo, da lahko prepoved izvoza zdravil hitro omrtvi ameriško zdravstvo. Te grožnje so bile izrečene v kontekstu ameriškega poudarjanja, da koronavirus prihaja iz Kitajske. V Pekingu so v odgovor obtožili, da jim ga je morda podtaknila ameriška vojska, in kitajski veleposlanik v Washingtonu je moral na zagovor v State Department. V kitajskem zunanjem ministrstvu še naprej obsojajo »promoviranje stigmatizacije« in trdijo, da pandemija izvira iz več mest sveta.

Teorije zarote, da je virus nastal v wuhanskem inštitutu za virologijo, bomo tokrat pustili ob strani, saj so vsaj za zdaj tudi te predvsem kulisa globljih sporov. Republikanski predsednik Donald Trump neutrudno ponavlja, da si je Kitajska prilastila veliko prevelik delež ameriške proizvodnje, in načrtuje vračanje »še veliko več« industrije domov.

Trump je svoj predsedniški mandat nastopil s trditvijo, da je Kitajska postala tovarna sveta le s (pre)poceni delom, pomanjkljivim varovanjem okolja, množičnimi državnimi subvencijami in krajo intelektualne lastnine. Še pred pandemijo koronavirusa jo je kaznoval z višanjem carin ter pozivanjem ameriških podjetij, naj proizvodnjo vrnejo domov. Delno mu je uspelo podražiti kitajske izdelke, a je Kitajska ohranila prevlado v vseh delih zdravstvene oskrbovalne verige. Zadnja ameriška tovarna penicilina je vrata zaprla leta 2004 – v mestu Syracuse v severnem delu zvezne države New York, ki se je nekoč hvalil z močno industrijo, danes pa je gospodarstvo v bolj žalostnem stanju.

Bela hiša zdaj pripravlja zakonodajo »Buy American«, kupuj ameriško, za zvezne agencije pri nabavah zdravil in druge medicinske opreme ter ugodna posojila in nove prednosti za druge kritične veje gospodarstva. Ameriški konservativci pa Kitajski očitajo tudi spodkopavanje njihove globalne moči in tudi zato se zdaj ogorčeno prepirajo o izvoru koronavirusa.

Dostava hrane z droni?

Po ameriški razlagi »dezinformacijska kampanja« poskuša vplivati na javno mnenje v Aziji, Afriki in drugod, kjer nekatere države padajo v past dolga zaradi kitajske pobude en pas, ena pot. Kot je v predstavniškem domu nedavno povedal finančni minister Steven Mnuchin, si ZDA skupaj z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko prizadevajo za »popolno razvidnost« dolga članic tako imenovane nove svilne poti: na vsak način hočejo preprečiti uporabo denarja obeh ustanov za njegovo poplačevanje.



Boju za svetovno javno mnenje v Washingtonu pripisujejo tudi nedavne izgone dopisnikov ameriških časopisov, kot so New York Times, Washington Post in Wall Street Journal, saj je še posebej zadnji beležil začetna prikrivanja epidemije v Wuhanu. Visoki uradnik ameriškega State Departmenta je ta teden neuradno ocenil, da so si sami vseh zadnjih štirideset let prizadevali za sodelovanje, medtem ko je Kitajska tekmovala z njimi. Sedanja ameriška administracija po njegovem prepričanju razume, da gre za strateško tekmovanje, kar ne pomeni, da so zdaj sovražniki. Cilj je še naprej produktiven odnos, na vsem območju pa spodbujanje procesov liberalne demokracije in svobodne, pravične ter odprte globalne in regionalne trgovine.

Kitajska raje poudarja uspehe pri obvladovanju koronavirusa in meni, da bi se moral svet učiti od njih. V ZDA pa je kriza vsaj za zdaj pomagala k začasnemu zakopanju bojne sekire med Trumpovo Belo hišo in ameriškimi tehnološkimi velikani. Facebook, Alphabet, Microsoft in Amazon pripravljajo nove načine diagnosticiranja bolnikov na daljavo, Tesla obljublja ventilatorje za olajšanje dihanja bolnikov. Spodbujevalec zagonskih podjetij Y-Combinator ponuja financiranje vsem z dobrimi idejami za boj proti koronavirusu, Moderna iz Cambridgea v Massachusettsu že preizkuša cepivo proti koronavirusu. Cilj ni le spopad s sedanjo pandemijo, ampak tudi pripravljenost na morebitno kasnejšo, še močnejšo mutacijo virusa. V tekmi s časom si za cepiva in zdravila prizadevajo tudi drugod in nova odkritja bodo simbol moči ene ali druge strani v novem razkazovanju mišic med svetovnimi velesilami.

Ko med štirimi stenami čakamo, kaj se bo zgodilo, pa lahko razmišljamo še o drugih gospodarskih in družbenih posledicah koronavirusa. Epidemija sarsa, ki je leta 2003 prav tako izviral iz Kitajske, je pospešila spletno trgovino. Bo zdaj sledila dostava hrane in drugih potrebščin z roboti in droni? Bo robotska proizvodnja v bližini potrošnikov odpravila potrebo po izvažanju dela v cenejše države? Po sili razmer pravkar poteka tudi gigantski preizkus dela in učenja od doma in še posebej v ZDA bodo morda mnogi razmišljali o alternativah popoprano dragemu univerzitetnemu študiju. Če bo delovalo, se bo morda uveljavilo tudi novo razumevanje družinskega življenja in preživljanja prostega časa.