V nadaljevanju preberite:

O vsaki vojni lahko nizamo podatke o ubitih, gmotni škodi, porušenih spomenikih in se prepiramo, kdo je koga napadel in kdo se je branil. Toda vojna je mnogo več kot samo številke in politično obračunavanje. Vseh posledic se zares zavemo šele, ko slišimo osebne pripovedi tistih, ki so od blizu videli, slišali, vonjali in tipali vojaško razdejanje.

Povsem osebna je tudi odločitev, kaj boš z izkušnjo vojne storil. Ukrajinska pesnica in pisateljica Evgenija Čuprina noče jokati in se smiliti sama sebi. Njen upor je kultura, zato v svojem kijevskem stanovanju nenehno ustvarja nove pesmi in jih nalaga na youtube, del (vojnega) ustvarjanja pa je predstavila na pisateljski rezidenci v Sloveniji.

»Saj vojna se ni začela letos, ampak traja že vse od leta 2014. Februarja se je samo okrepila in razširila, toda vseeno sem večino časa ostala v Kijevu, nikamor drugam nisem hotela. Za krajše obdobje sem odšla zgolj k prijateljem na podeželje,« pripoveduje.

V Kijev se je s podeželja vrnila tik pred odhodom v Slovenijo, toliko, da se je pripravila za pot. »Vse je bilo popolnoma mirno, dokler se nismo usedli na avtobus. Šli smo skozi Bučo, ko smo videli uničenje, ki so ga za seboj pustili Rusi,« opisuje zadnji dan v Ukrajini. »Ženska, ki je sedela poleg mene, se je zelo vznemirila. Poklicala je sorodnico, ki o vojni nima istega mišljenja, in začela vpiti nanjo: 'Vidiš, kaj so nam storili!'«

Napetost je med vožnjo samo še naraščala in dosegla vrhunec, ko je med prečkanjem meje zatulila sirena za letalski napad. »Ravno ko so preverjali dokumente, sem na svojem mobilnem telefonu zaslišala alarm,« se spominja občutkov jeze, nemoči in predvsem velikanske krivde. »Zelo neprijeten občutek je, ko napadajo tvojo domovino, ti pa jo zapuščaš. Občutila sem močno breme krivde. In ko sem se čez nekaj trenutkov ozrla naokoli, sem na obrazih drugih ljudi prepoznala povsem enake občutke.«