V nadaljevanju preberite:

Ena od klasičnih ilustracij bi lahko bili v tem okviru The Sex Pistols in druge pank skupine, ki so s svojo pojavo, besedili, obnašanjem in podobno ostro kritizirale družbeni red, a so velike založbe vseeno tekmovale med seboj za to, da bi z njimi podpisale pogodbe in izdajale njihove plošče (nekoliko kasnejši primer takšnih praks je skupina Rage Against the Machine, nekaj podobnega velja za bolj ali manj vse izzivalne kulturne vsebine, od snemanja velike filmske uspešnice po polemični literarni predlogi Johna Steinbecka Sadovi jeze do astronomskih cen, ki jih na trgu dosegajo Banksyjeva dela). Če na te pojave zremo z vidika podmene o neoliberalnemu kapitalizmu kot racionalnem posamezniku, vse skupaj nima veliko smisla: za kaj bi si kapitalizem prizadeval širiti idejo panka, družbene kritičnosti in podobno? V tem ni nikakršne logike, toda to velja le v primeru, če kapitalizem napačno razumemo v smislu racionalnega (koherentnega) subjekta. Bolj primerno bi torej bilo, če bi se tej napaki personifikacije izognili in razumeli, da je šlo v tem primeru za relacijo, konkretno za nasprotje med interesi konkretnih kapitalskih subjektov (velikih glasbenih založb, ki težijo k dobičku, zaradi česar so podpisale pogodbe s provokativnimi izvajalci, saj so bili zelo priljubljeni in so založbam prinašali veliko denarja) in interesi kapitalizma kot celote, ki je seveda zainteresiran za to, da v družbi kroži čim manj tovrstnih provokativnih vsebin.