Mrtva črka na papirju

Spoznala sva se kot profesionalca. Že takrat je bil sloveč fotograf. Vsi smo poznali njegovo delo in geslo: Klik. Nobena pregledna knjiga o slovenski fotografski umetnosti ne bo mogla mimo imena Dragan Arrigler.

Začela sva kot znanca in sčasoma postala prijatelja. Koliko fotografskih akcij sva dala skozi, bi težko ugotavljal. Koliko mojih artefaktov je ovekovečil, bi težko naštel. Za nekatere fotke so znanci in prijatelji pomenljivo pripominjali, da so lepše in boljše od predmetov na sliki. Upravičeno. Dragan je takrat, prej in potem vešče žongliral s svetlobo in senco še za marsikoga. Naštevanje nima nobenega smisla.

Je pa vendarle treba omeniti njegovo sodelovanje z grafičnim oblikovalcem in ilustratorjem Radovanom Jenkom. Mislim, da sta se neverjetno ujela in dopolnjevala. Marsikaj sodi med zvezdne dosežke svoje vrste na Slovenskem. Na delo tandema je bila pozorna tudi izbirčna tujina.

Umrl je fotograf Dragan Arrigler

Fotografova kreacija

Arrigler je pokrival vse fotografske žanre: reporterskega, potopisnega, komercialnega, znanstvenega, dokumentarnega, športnega, ateljejskega in mogoče še kakšnega ali, kot sam ugotavlja, »razen pornografije in fotografij politikov, kar je skoraj eno in isto«. Pripominja: »Za fotografe, ki se ukvarjajo tako rekoč z vsem, obstaja lep balkanski izraz svaštar.«

Vendar je bil fotografsko najbolj močan v grajenih fotografijah. Kaj to pomeni? Grajene fotografije so nasprotje reporterske fotografije. Fotograf reporter zna zasačiti in ujeti pomembne trenutke žitju in bitju tega sveta. Pri grajenih fotografijah gre za povečini za ateljejske fotografije pretanjenih kompozicij z razločnimi pomenskimi poudarki. Fotograf je kreator tega, kar bo slikal. Relacije med artefakti so večkrat smiselno nepričakovane. Večkrat so presenetljivo duhovite in celo šaljive. Mnoge fotografije bi lahko opredelil kot surrealistične. Da je bil mojster svetlobe in osvetlitve, se razume samo po sebi.

Digitalne fotografije v načelu ni maral. Večkrat je pripominjal: »Zdaj je lahko vsak bedak fotograf.« Vendar se ni mogel izogniti sirenskim glasovom popravljanja in prirejanja fotografij z računalnikom. Fotošop mu postane pomembno orodje in sredstvo za fotografske vsebinske manipulacije.

V začetku je bil Dragan Arrigler diplomiran pravnik. Obetala se je zanesljiva kariera v tej stroki. Vendar Dragan ni maral urejenih življenjskih predvidljivosti. Po nekaj letih je prešel z jusa v nezanesljiv svet umetnika fotografa. Odločitev ni bila naključna, saj se je kot študent kalil v znameniti valilnici slovenskih fotografov, znani pod imenom Fotogrupa Šolt (Študentska organizacija ljudske tehnike). Vseh članov ni mogoče naštevati.

Takole piše: »Sem in tja sem prispeval kakšno sliko za revijo Mladina in to so opazili pri časopisu Delo ter me povabili v vrste fotoreporterjev tega tedanjega glasila SZDL in seveda dnevnega časopisa z daleč največjo naklado v Sloveniji.« Tako je nastala in se dopolnila legendarna ekipa Delovih fotografov (po abecednem redu): Dragan Arrigler, Miško Kranjec, Janez Pukšič, Marjan Zaplatil, Janez Zrnec in seveda Joco Žnidaršič.

Speedway, nedelja

»Službe pri časopisu Delo nisem pričel v ponedeljek zjutraj, ampak nekega nedeljskega popoldneva sredi junija 1979. To se je zgodilo zato, ker so se nekateri športni dogodki tisti dan prekrivali in dežurni fotograf ni mogel opraviti vsega dela sam.

Dobil sem povabilo, naj poslikam speedway v Šiški, in z veseljem sem se odzval. Po jutru se dan pozna in od tedaj pa vse do dandanes nisem med delavniki in vikendi ali celo prazniki delal nikoli nobene razlike, vedno sem bil pripravljen nekaj narediti, vskočiti, rešiti situacijo ali svet nasploh in ustreči naročnikom. Delovnik od 7h do 15h je bil nenadoma preteklost. Morda to ni bilo preveč pametno, kajti zaradi tega sem bil seveda obilno kritiziran s strani svoje vsakokratne punce, žene ali partnerke; itak pa je bilo jasno, da tak posel ni ravno za družinske ljudi.

Nekateri to zmorejo ali pa imajo opravka z bolj potrpežljivimi življenjskimi sopotniki oziroma sopotnicami. Moje sopotnice so zmeraj izstopile kakšno postajo prej in seveda je res: nikoli mi ni preveč uspevalo oboje, da bi bil torej vzoren družinski mož in oče, poleg tega pa še dober časopisni ali (pozneje) komercialni fotograf.«

»Studio, ki sem ga po odhodu z Dela najel, je bil prvi od petih studiev, ki sem jih imel v najemu od 1985 pa do 2016. V njih sem počel vse mogoče, kar so pač naročniki želeli od mene, sem in tja pa še kaj zase. Vsake teme sem se hitro naveličal – v 90. letih prejšnjega stoletja sem se recimo veliko ukvarjal z arhitekturno fotografijo, a me je pričela dolgočasiti, enako se je zgodilo z bolj ali manj vsako vrsto fotografije, ki sem se je lotil ... Pravzaprav nikoli nisem imel prave ideje, kaj naj v življenju počnem, vse se mi je kar dogajalo, naj sem to hotel ali ne.«

Z življenjem ni bil Dragan nikoli v dobrih odnosih. Jemal in doživljal je ta pojav s skepso in duhovito posmehljivostjo. Mislim, da je enkrat, ne vem, mogoče celo večkrat, vzdihnil: »Optimisti so slabo informirani ljudje!« Se strinjam. V teh okoliščinah je včasih posegel v pisanje in literaturo. Njegova knjiga Mrtva črka na papirju in druge zgodbe/Mali medijski leksikon je nadvse duhovita razprava o smislih in nesmislih tega sveta.

Ne verjamem več v resničnost fotografije

Na platnicah knjige je Ervin Hladnik Milharčič zapisal: »Časopisi so zemljevidi sveta. Ampak kaj pomenijo vse tiste številke, barve in besede, ki jih sestavljajo? In od kod so prišle? Dragan Arrigler je besedno in likovno govorico tega fantastičnega sveta poniglavo razstavil na kose in ga ponovno sestavil v zabavno in na trenutke zelo presenetljivo knjigo.«

V uvodu knjige Arrigler piše takole: »Vsakdo, ki se dandanes ukvarja s pisano ali tiskano besedo, si razumljivo prizadeva za raznovrstnost in pestrost svojega nastopa. V kar največji meri se želi izogniti pretiranemu ponavljanju besed, hkrati pa želi dodati besedilu iskrivost in duhovitost.

Predvsem športni novinarji v vse bolj porumenelih medijih so velikokrat v hudih preizkušnjah – njihova služba je pač taka, da morajo venomer poročati o monotono ponavljajočih se dogodkih.

Odgovornost do bralca, da mu vendarle ponudijo žurnalistično prepoznavno in vsakokrat zanimivo, morda celo humorno obarvano besedilo, jih sili k iznajdljivosti. Iščejo vedno nove sinonime, besedne zveze, sintagme, frazeologeme, ki so ob nastanku duhoviti in zabavni, sčasoma pa se začnejo ponavljati, potem postanejo ponarodeli in končajo kot skrajno dolgočasno čvekanje, fraze.«

Ob tej fotografiji bodo lahko neznansko uživali pesimisti, tudi sam sem eden od njih. Vendar ima pesimizem nedvomno svojo pozitivno plat: pesimist nikoli ne more biti razočaran. Recimo, da bi pri obeh položajih stikal pisalo ON – ON, luč pa ne bi zagorela. Si lahko predstavljate razočaranje optimista? FOTO: Dragan Arrigler

Mislim, da Mrtva črka zaleže za vsaj dva debela in globokoumna filozofsko/lingvistična traktata. Za pokušino*, občutek in okus nekaj leksemov iz te knjige:

Afroameričan – črnec, črnuh, zumba, politično korektno. Tako kot Cigan/Rom, Čefur/Bosanec/Neslovenec, Žid/Jud, penzionist/starejši občan/senior ipd.

Toda nikoli: Evroameričan za vse tiste, ki so se onkraj luže naselili po begu pred lakoto, vojno ali čem drugim s stare celine, pa čeprav so se pripeljali z ladjo Mayflower. Vprašanje je seveda: zakaj je črnec danes psovka, belec pa ne? In razen tega: zakaj je bilo z besedo črnec ali Cigan vse v redu, dokler je ni nekdo razglasil za psovko? Ter končno projekcija: čez nekaj let bo morda nekorektno koga imenovati Afroameričan ali Rom in si bodo izmislili novo besedo, ki bo v bistvu povedala isto, le mnogo bolj zapletena bo.

jekleni konjiček – avto, nekoliko šegavo povedano, a praviloma v zvezi s slabimi novicami. Pogosto na primer: »Ljubljančan A. Ž. je ostal brez svojega jeklenega konjička ...« (Značilno je, da oškodovanec v takem primeru težko razume šegavi ton novice.) Kljub temu pa slabe novice ne smejo biti preveč slabe ali celo tragične. Nikoli torej »v trčenju dveh jeklenih konjičkov sta umrli dve osebi, pet pa je bilo težje poškodovanih«. Šegavost v takem primeru nikakor ni na mestu. Tudi pri gospodarskih novicah ne; »zato so v Nemčiji izdelali 5,5 odstotka jeklenih konjičkov manj kot lani v istem obdobju«.

kraljica športov – atletika, seveda. In tek na 100 metrov je, kot je razglasil nacionalni radio, kraljevska disciplina kraljice športov. Treba je dodati le še navdušeni vzklik vzhičenega poslušalca: »Matic je car!«, pa že imamo obrise monarhije.

mrtva črka na papirju – na hitro in površno ter predvsem iz političnih razlogov in trme sprejet zakon ali kakšen drugačen predpis, ki v praksi nikakor ne more zaživeti.

najboljši prijatelj, najboljša prijateljica – tu je bilo nujno uporabiti moško in žensko različico, kajti gre za bistveno pomensko razliko. Moška različica (zlasti če dodamo še besedico človekov in se besedna zveza podaljša v človekov najboljši prijatelj) označuje seveda psa. Ženska različica pa nikakor ne psice, marveč knjigo.

podati se – še en neverjeten izum pesniško navdahnjenih športnih novinarjev. Praviloma namreč ne gre za opis začetka petletne poti okoli sveta na biciklu, komentator tudi ne opisuje potovanj Marca Pola, Kolumba, kapitana Cooka, Amundsena, Darwina ali dr. Livingstona, ampak napove štart smučarja na nekaj sto metrov dolgi slalomski progi, kjer tekmovalec na cilj prismuča že v slabi minuti.

slovenski orli – naši smučarski skakalci, vendar le takrat, ko jim gre dobro.

Stol Ksenja iz delavnice Janeza Suhadolca

Pismo

Pred slabim letom sem dobil Draganovo pismo. Je svojevrstna življenjska oporoka. Takole je napisal: »Tole mi gre težko od rok, ampak danes sem veliko razmišljal in se dokopal do naslednjega sklepa: Če je mogoče, s tabo ne bi več sodeloval. Razlog je preprost: izgledam zdrav, vendar je z menoj vse narobe. Ti bom naštel probleme kot kakšnemu zdravniku.«

Potem našteva vsemogoče težave od zgoraj navzdol, od šumenja v glavi, srčne aritmije do krčnih žil na nogah. V pismu je nekoliko užaljen, ker nima izrabljenih kolen, saj je desetletja igral košarko. Takole nadaljuje: »Tudi na splošno bom nehal s komercialno fotografijo, ki zahteva celega človeka. Slikal bom le še sem ter tja za veselje, ko ga bom začutil. Kot je rekel Jacques Henri Lartigue, slavni francoski fotograf: 'Nikoli nisem posnel fotografije iz kakršnegakoli razloga razen tega, da me je to v danem trenutku osrečilo.' Bom poskusil še jaz, vsaj na stara leta. Ne razumem vsega, ne nazadnje nisem kadil in sem po mojem mnenju živel še kar zdravo. Najbrž si opazil, da o samem sebi pišem v preteklem času, kot bi bil že mrtev.«

Zaželel si je bleščeče osamljenosti. Klik. Nič ni bolj boleče, kot je goljufivo upanje. Klik. Nič ni tako, kot se zdi, da je, da bi moralo biti, in obratno. Klik. In res: klik, sence so se zgostile, klik, zavesa je padla, klik, barve so obledele, klik, besed ni več.

Ko je Dragan odhajal v kraljestvo senc, sem mu čisto potihoma povedal na uho: »Tudi moja senca je vsak dan daljša, tudi naše sence se neusmiljeno daljšajo!«