Fotografi: Legendarni Joco Žnidaršič, ki je zaznamoval fotografijo na Delu, se spominja časov in prigod na svojih številnih poteh in iskanjih najboljših fotografij za časopis
Fotografije včasih povedo več kot sto besed, je uveljavljen rek ali pravilo, ki velja tudi za časopisno fotografijo. Na svetu ga ni časopisa, ki ne bi novinarskih zapisov opremljal s fotografijami, ki ne le obogatijo besedilo, temveč so velika dodana vrednost vsakega časopisa. (Izjema je bil Wall Street Journal, ki je kakšen članek oplemenitil le z risbo.) O fotografiji, tehničnih spremembah, zapletih in fotografiji na Delu smo se zato pogovarjali z legendo fotografov in dolgoletnim urednikom fotografije na Delu: Joco Žnidaršič je pustil velik pečat v slovenskem novinarstvu in fotografiji.
Veso Stojanov
Se vam je fotografom zdaj uresničil sen, ko lahko objavljate tako velike fotografije? V starih časih ni bilo tako.
Fotografije so bile seveda bila včasih precej manjše, zdaj so zavidljive velikosti, celostranske, polstranske in tako dalje. Urednikom na Delu je na začetku šlo bolj za tekste, šele potem, ko je Janez Stanič postal urednik Sobotne priloge, je fotografijam namenjal več prostora. To se je seveda takoj poznalo, zlasti pri kakovosti fotografij. Ko sem postal šef fotografije na Delu, sem povabil k sodelovanju najboljše fotografe, ki sem jih poznal z raznih razstav. Od Stojana Kerblerja, Tihomirja Pintarja do Oskarja Karla Dolenca in druge. Objavljal sem njihove izdelke v Sobotni prilogi. Kasneje, ko so se meni, Janezu Zrnecu, Svetozarju Busiču in Marjanu Zaplatilu - Masi pridružili Miško Kranjec, Dragan Arrigler, Janez Pukšič, Srđan Živulović, Igor Modic ter zdajšnji »geniji« – od Jureta Eržena, Tomija Lombarja, Miška Družnika, Blaža Samca, Voranca Vogla, Romana Šipića, Uroša Hočevarja, Mavrica Pivka, Jožeta Suhadolnika, Leona Vidica ... smo to nadaljevali in fantje še vedno to uspešno počnejo. Danes so vrhunski fotografi, ki dosegajo sijajne uspehe, med drugim je »Žiga« Živulović edini Slovenec, ki je dobil Pulitzerjevo nagrado. Pa tudi jaz tedaj nisem bil prav od muh. Moram se malo pohvaliti. Sem bil ja edini Delov človek, ki je dobil nagrado Prešernovega sklada, in to za novinarsko fotografijo. V obrazložitvi je pisalo »kot glasnik človečnosti.«
Kaj se je najbolj spremenilo od starih časov? Tehnika fotografiranja, način oddajanja fotografij …
Najprej si moral imeti izdelano fotografijo, potem še napravo, ki se ji je reklo telefoto. Ta se je vrtela približno eno uro in je črtico za črtico fotografije pošiljala prejemniku. Delo telefota nikoli ni imelo, le sprejemnik fotografij. Tedanja Delova poslovna sekretarka nam ni hotela dati denarja zanj. Če je kdo šel v tujino, je vedno uporabljal telefoto Reutersa, AP ali Deutsche Press Agentur (DPA), v Beogradu pa Tanjugovega.
V Delu smo se posluževali tudi tega, da smo, ko smo šli pokrivati kakšen kongres v Beograd, najeli letalo. Jaz sem poslikal začetek kongresa, prihod Tita in podobno, zunaj me je čakal Delov šofer, po navadi je bil to legendarni Franček Bezlaj, in me odpeljal na letališče, kjer me je čakala cessna. V Ljubljani smo razvili fotografije, natisnili časopis in ga takoj z letalom poslali nazaj v Beograd. In vsi so se čudili, kako nam je to uspelo. Še bolj »čudaško« je ravnal Marjan Zaplatil - Masa, ki se je skoraj vsak dan vozil iz Grenobla, ko so bile tam olimpijske igre, v Ljubljano in nazaj, da je lahko prinesel fotografije v časopis. Zato smo mu rekli tele-foto.
To je bilo vse fizično delo, pa včasih si bil odvisen tudi od šoferja Frančka, ki je rad kam zašel. Spominjam se, ko so prišli astronavti Armstrong, Collins in Aldrin kake pol leta po tistem, ko so pristali na luni, v Beograd. Sprejel jih je Marko Bulc, ki je bil zadolžen za njihov sprejem. Ker sem ga poznal, mi je uredil, da je lahko šel Delov avto v uradno kolono. Astronavti pristanejo, se pozdravljajo, gredo v avtomobile, jaz to vse slikam, in ko pridem v naš avto, Frančka od nikoder. Na terasi letališča je mirno gledal sprejem. Avstronavti so bili že pri Titu, Bezlaja pa še od nikoder. Ujela sva jih šele pozneje nekje na Avali. A potem nam je bilo vse poplačano, saj sva lahko kasneje z reporterko Vesno Marinčič kot edina novinarja bila na pikniku, ki so ga priredili v čast ameriških astronavtov.
Telefoto je bil včasih tudi norišnica. Šel sem v Bromont v Kanadi na prvo podelitev kristalnega globusa, ki ga je tisto leto kot prvi slovenski smučar v zgodovini dobil Rok Petrovič. Nekako sem uredil, da smo dobili za kratek čas globus že dan pred svečano podelitvijo, dal sem ga Roku, ga slikal, dal razviti film in narediti sliko, plačal 250 dolarjev eni od agencij, da so mi poslali fotografijo po telefotu. Postopek pa je potekal takole: moral si poklicati telefonista na Delo v Ljubljani, ki te je zvezal ali zvezala s teleprinteristom, kjer je bil telefoto sprejemnik. Jaz kličem, »živjo, Francka, zdaj bomo začeli pošiljati fotografijo«, oglasi se tudi teleprinterist in mi potrdi, »ja, zveza je vzpostavljena«. In začnemo. To traja tisto uro. Kličem znova: » A je vse v redu? V redu, mi odgovori. A je OK? OK, je, all right«, slišim odgovor iz Ljubljane. Poleg mene sta bila tedaj dva radijska novinarja, med njim tudi Franci Pavšer starejši, ki mi je v svojem značilnem besednjaku rekel: 'o, playboy, zdaj pa lahko gremo ta uspeh zalit'. Kar smo to potem dejansko tudi naredili. Opravil sem super delo, imamo sliko, ki bo v časopisu na dan slovesne podelitve kristalnega globusa. Naslednje jutro pokličem urednika športa Kukija Berganta: »Si vesel?«. On odvrne: «Zakaj?« Izkazalo se je potem, da sta bila teleprinterist in telefonistka par in sta ravno tedaj imela intimno nočno zabavo, zato teleprinterist ni mogel do telefoto sprejemnika preverit, ali fotografija sploh prihaja. Seveda smo potem vsi znoreli.
V Calgaryju na olimpijadi srečam očeta Zlate lisice Dušana Senčarja, ki mi pove, da se je ponesrečil Bojan Križaj. To moram fotografirati, rečem, poiščem bolnišnico. Bojan Križaj tam leži, na eni strani postelje Tone Vogrinec, na drugi zdravnik reprezentance Vinko Pavlovčič. Fotografiram, to bo zgodovinska slika, češ, to je konec kariere Bojana Križaja. V tiskovnem središču mi razvijejo fotografijo, grem do DPA, da mi jo pošljejo v Ljubljano. Začnejo pošiljati in ni in ni in ni šlo skozi. Visel sem na telefonu in teleprinterista spraševal »a si dobil?«. »Ne, prihaja samo zelo majhna sličica,« mi odgovarja. Ni in ni šlo. Potem sem teleprinteristu rekel, naj gre domov po Marka Turšiča, največjega mojstra med teleprinteristi. Marko je res prišel, pritisnil samo na gum 'via satelit' na telefoto sprejemniku in potem je šlo.
To so neverjetne zgodbe. Redno je bila grozljivka to pošiljati. To tehniko sem vedno sovražil. Kako sem zavidal tujim fotoreporterjem, ki so imeli svoje fante s seboj za tehnične zadeve.
Bil si tudi na Korziki, po letalski nesreči, na frontni liniji med iraško-iransko vojno, med osamosvojitveno vojno … Kako kot fotograf doživljaš takšne nesreče, tragedije, vojne ...
Ko smo noč po nesreči leteli proti Korziki, sem izvedel, da sta bili med žrtvami letalske nesreče tudi moji dve sošolki z nižje gimnazije, že to te pretrese. Ko smo prišli tja, moraš delati in pozabiš na vse drugo, a pozneje vsa čustva pridejo za tabo. Nas so prvi dan pripeljali na goro, potem pa niso prišli po nas, zato smo morali peš nazaj do izhodišča, in na srečo smo našli gostilno, kjer smo si malo pomagali s konjakom. To je grozljivo fotografirati, potem si ves pretresen. Na Korziki ni bilo trupel, le tu in tam kak del človeškega telesa. Za razliko od letalske nesreče pri Vrbovcu pri Zagrebu, kjer so trupla ležala naokrog. Še bolj grozno pa je bilo na železniški postaji v Zagrebu. Tam je bilo 140 mrtvih. To je bil masaker, prava grozljivka. A Delo je bilo vedno zraven pri takih dogodkih.
V vojni za Slovenijo si se moral prebiti na prvo bojno črto, če si hotel dobiti dobro sliko. Vseeno je, če te je strah ali ne, pravzaprav se sploh nismo dobro zavedali, da gre zares. Kako naiven sem bil takrat, ko so rekli, no, zdaj prihajajo letala nad Ljubljano. Mesto je bilo takrat povsem prazno. Ja pa grem od Dela proti parlamentu, saj sem domneval, da če bodo bombardirali, bo tarča zagotovo tudi parlament. Med hojo sem naredil nekaj kar dobrih fotografij ljudi, ki se umikajo v zaklonišča, policiste … Sedel sem pred Ljubljansko banko in čakal, kdaj bo zagrmelo. Na srečo se to ni zgodilo.
Znan si bil tudi po svojih številnih fotografijah Tita. Se spomniš kakšnega zanimivega dogodka?
Tita sem za Delo prvič fotografiral pred šolo v Predosljah, do tedaj je bil zanj zadolžen Svetozar Busič, starejši kolega, ki pa je bil tisti dan bolan. Naredil sem drugačne fotografije, kot je bilo do tedaj v navadi. Potem sem naslednji dan videl, da smo imeli celo stran fotografij iz šole v Predosljah. Potem sem še za prvi maj naredil slike Kardelja, ki sem ga naredil bolj ljudskega, kako se igra z vnukinjo, kako dela z lopato na vrtu in podobno … Ti politiki so bili 'narciski', radi so se videli na dobrih fotografijah. Nisem rad slikal klasičnih protokolarnih slik. Te fotografije si moral imeti, gorje ti, če nisi imel teh uradnih protokolarnih fotografij, a objavili smo potem druge, bolj življenjske slike. Izbiral sem vedno prave pozicije. Moral si biti malce zvit in vedeti, kje so bodo zgodili najpomembnejši trenutki. Potem sem vzel teleobjektiv, pa sem slikal bolj od daleč, z različnih pozicij.
Spomnim se, da je Tito nekoč v Pulju na filmskem festivalu v družbi igralcev pristopil k meni in začel gledati moj fotoaparat. Ta je bil slabše kakovosti, in Tito se je hitro pohvalil, 'jaz imam boljši fotoaparat od tebe'. Ves prestrašen nisem vedel, kaj naj bleknem nazaj in sem mu odgovoril: »Tovariš maršal, jaz pa bolje slikam«. V tistem trenutku sem ugotovil, da sem ga polomil, a ko sem slišal Jovankin smeh, pravzaprav krohot, sem si mislil, OK, fajn, kar v redu bo, saj ni tako hudo.
Spomnim se tudi, ko se je nekoč Tito s spremstvom sprehajal po Brdu, jaz sem fotografiral, pa mu je Stane Dolanc povedal, da me je zadela strela, in zahvaljujoč prijatelju zdravniku, ki je bil poleg in me je oživljal, sem ostal živ. Tito je pristopil k mani in rekel: »Čestitam 'momak', vsaj ne boš imel išijasa, tako kot jaz.« Takrat je bil pravi revež, tako ga je mučil išijas, da so ga morali občasno celo nositi, denimo na parado, ali gor na Kitajski zid. Prinesli so prilagojen nosilni stol in ga nesli, ko ga je išijas tako močno zagrabil, da ni mogel hoditi.
Ena od tvojih zgodovinskih fotografij je slovenska zastava na Triglavu ob osamosvojitvi Slovenije. Kako si prišel do nje?
Na uredniškem kolegiju smo že nekaj mesecev pred osamosvojitvijo snovali slavnostno posebno številko Dela. Vsaka številka časopisa potrebuje naslovnico in jaz sem si zamislil Triglav kot slovensko sveto goro. Ampak samo s Triglavom bi bila fotografija prazna, pa sem rekel, dajmo na vrh Triglava zastavo. Potem je prišlo do težave, ko sem prijatelja v slovenski skupščini spraševal, kakšno zastavo naj izobesimo, saj še nismo imeli grba. Ludvik Toplak mi tedaj rekel, kar trobojnico dajte. Imeli smo pripravljeno trobojnico, prosil sem prijatelje iz Gorške reševalne službe za pomoč, da gremo gor. Dobili smo še helikopter in čakali na vreme. Čakali smo več kot mesec dni. 12. junija se je vreme naredilo, ob 17.00 uri smo šli gor. Bilo nas je dvajset. Potem smo do večera fotografirali, bilo je lep dan, vztrajali smo do teme, ko smo prižgali še bakle – to je bilo sploh neponovljivo. Tako je nastala ta slika, ki je bila objavljena v Slovenskih novicah čez dve strani, V Delu pa v bolj skromnem pokončnem formatu.
Kateri so po tvojem mnenju ključni dogodki ali momenti v razvoju Dela?
Ne bi rekel, da so bili kakšni dogodki ali letnice. Že takrat, ko sem jaz prišel na Delo, je bilo tam ogromno sijajnih novinarjev in super redakcij. Zato mi je bilo zelo všeč, da sem lahko iz foto redakcije naredil ugledno službo ob podpori Mitje Gorjupa in Jaka Koprivca. Po tem, ko smo se preselili v nove prostore, v »Črno vdovo«, smo dobili fotografi sijajne prostore. Iz vse Jugoslavije so hodili gledati »to čudo božje«, kakšno razkošje smo imeli fotografi na Delu. Kaj takega niso imeli niti v velikih svetovnih redakcijah. Imeli smo več sodobnih laboratorijev in odličnih laborantov, najnovejše aparature, fotoaparate, vsak fotoreporter je imel svoj kotiček z mizo ...
Na Delu novinarsko pokrivamo veliko športnih dogodkov. Se razlikuje delo fotografa na, denimo, športnem ali političnem prizorišču? Imate kakšen drugačen pristop?
Moraš imeti afiniteto do športa. Osebno sem dajal prioriteto zimskim športom in sem bil na vseh olimpijadah od Innsbrucka naprej, od leta 1976, če se prav spomnim, pa vse do Nagana na Japonskem, potem sem šel pa v pokoj. Na športnem prizorišču moraš znati opazovati, gledati, iskati motiv. Naši sedanji Delovi fotografi so prvovrstni, so svetovna klasa. Jaz jih prav občudujem. Res pa je, da imajo lažje pogoje, kot smo jih imeli mi, imajo fotoaparate z avtofokusi, imajo sijajne teleobjektive. Mi smo imeli zelo primitivne stvari, vse si delal in nastavljal ročno. Predstavljaj si skakalca, ki ga loviš nekje v zraku, ali pa smučarja. Ampak bili smo dovolj nabriti in smo se navadili delati s temi skromnimi sredstvi. Kar je bilo na Delu fino, je bilo to, da so bili vsi fotografi bolj ali manj usposobljeni, da so lahko delali vse. Od kulture do športa, od nesreč, vojn, do politike. Jaz kot urednik sem politiko dajal delat tistim fotografom, ki so to morali početi za kazen, če so kaj ušpičili.
Komentarji