V nadaljevanju preberite:

Toda mnogi niso ob pravem času začutili strahu. In so skočili pred vsemi, v neznano. In so izplavali ven trideset let pozneje, na blagajni trgovine v ulici Dinka Vitezića, z odsotnim pogledom in razpokano kožo na prstih, v zlizanih supergah in rumeni majici, ki šteje poraze, ne zmage, in jim ni zato nič oproščeno. Razen tistih par centov, kolikor jim običajno zmanjka za pivo. Fante, ki nosijo rumene majice zmagovalcev, ljubimo in slavimo, zato jim oprostimo vse, tudi če živijo v davčnih oazah in se izogibajo plačevanju davkov, fantom, ki nosijo rumene majice na blagajnah naših trgovin, pa zamerimo že to, da nas spominjajo na otroške prijatelje.

Čeprav se šele ob njih zavemo svoje sreče. Ob njih šele razumemo, da smo še vedno v igri za obstanek in da smo v primerjavi z že zdavnaj odpisanimi, s prikovanimi na dno tabele, v ugodnem položaju, srečneži, ki še vedno upajo na srečen razplet v zadnjih krogih. Ker stojimo na blagajni trgovine s česnom in špageti, ki jih bomo odnesli domov ženi, da nam bo skuhala vongole na buzaro. In po kosilu se bomo odpeljali na plažo in na poti poslušali radio Rojc.