V nadaljevanju preberite:

Zakaj Andrić zbuja tako različna čustva? Kot je zapisal Aleš Debeljak, je bil Andrić bosanski katolik s hrvaško vzgojo in stalnim bivališčem v Beogradu. V idealnem svetu bi bila to lahko tako lepa mešanica kultur, v kar je Andrić na neki način vedno verjel, saj je bil, kot poudarja tudi Debeljak, zaprisežen Jugoslovan. Tako kot je Joyce vedno pisal le o Irski, čeprav tam že dolgo ni več živel, Andrić ni nikoli prenehal pisati o Bosni, njegova literatura se je za vedno inspirirala znotraj duhovnosti in realnosti bosanskega muslimanstva.

Še nekaj ima Andrić, kot pravi Miljenko Jergović, kar mu zavidajo vsi trije narodi – Nobelovo nagrado. Vsi si je želijo. Obstajajo Srbi, ki so prepričani, da je nagrado dobil po zaslugi komunistov in da so jo ukradli Milošu Crnjanskemu. Hrvati pa menijo, da je izdajalec, ki je nagrado izpulil Miroslavu Krleži. A vendar je, kot je zapisal Andrić sam, pisatelj na koncu dneva le nekdo, ki »iz tistega, česar ni bilo in česar nikoli ne bo, dela najlepše zgodbe o tem, kar je«.

Morda je res najbolje, da je najnovejšo biografijo o Andriću napisal nemški avtor, ki ga ni opisoval s srbske, bosanske ali hrvaške strani, temveč ga je umestil v evropski kontekst. Tudi prevod knjige je bil, kot je za revijo Bukla povedala prevajalka in avtorica spremne besede Seta Knop, zapleten, saj je Martens biografsko zgodbo o Andriću spretno prepletel z odlomki iz njegovih literarnih del in pisem.