Mladi Švicarji se za planet borijo med počitnicami

Tudi o tem sva se pogovarjali z Marino Carobbio Guscetti, predsednico švicarskega nacionalnega sveta, ki je ob svetovnem dnevu čebel na povabilo državnega zbora obiskala Slovenijo.
 

Slovenci in Švicarji se ne poznamo prav dobro, vsaj onkraj klišejev in stereotipov ne. In vendar pri nas mnogi fantazirajo, češ, kako bi tudi mi lahko bili kot Švica, vsaj balkanska. Kaj je treba delati in kako to početi, da bi bili uspešni, kot uspeva vam, Švicarjem?

Med našima državama – obe sta majhni – so resda določene podobnosti: naj je to alpska krajina, križišče jezikov ali nasploh presečišče narodov. A hkrati obstajajo razlike, saj imamo različno preteklost. Ne vem, kaj reči Slovencem, da bi živeli kot v Švici, o tem odločate sami. Ključno je, da Slovenija in Švica razvijata prijateljske odnose in da lepo sodelujemo.
 

Švica je prvakinja v konkurenčnosti, Švicarji in nič manj Švicarke ste najbogatejši zemljani. Kot je brati, 13 odstotkov švicarskih gospodinjstev spada med milijonarje. V majhni Švici, ki ima osem milijonov prebivalcev in se razprostira na 40.000 kvadratnih kilometrih, živi 39 svetovnih milijarderjev. Pri nas bi se radi primerjali z vami, čeprav je primerjava neosnovana, čisti mit, a vendar zgled. Zatorej: kaj vas določa ob delavnosti? Veliko je klišejev o redu in disciplini, točnosti in upoštevanju pravil, tudi o zadržanosti, kar zaprti mentaliteti.

Bolje kot s klišeji je opisati Švico kot družbo večkulturnosti in večjezičnosti. Imamo štiri uradne jezike: francoščino, nemščino, italijanščino in retoromanščino, naša ureditev je federalna, nekatere odločitve sprejemamo na federalni ravni, čeprav imajo veliko avtonomije tudi kantoni [26 jih je], recimo na področjih, kot so zdravstvo, šolstvo in podobno. Hkrati nas določa neposredna demokracija, referendumi so pri nas dolga in močna tradicija. Prav danes [pogovarjali sva v nedeljo pred tednom dni] smo imeli dve pomembni glasovanji: eno je zadevalo odnose z Evropsko unijo s stališča posedovanja orožja.

Parlament v Bernu 
FOTO: Reuters

Vemo, da niste članica EU in Nata, zgodovinsko ste nevtralni. A kakor ves svet se tudi Švica nenehno spreminja in prilagaja razmeram; denimo v razmerju do EU in pri dostopanju do evropskega trga.

Vse se spreminja, Švica prav tako. In vendar je švicarski narod odločen, da v odnosu do Evropske unije nadaljuje po poti bilateralizma. Razmerje z EU je za nas pomembno in daje dobre rezultate, zato si ga želimo tudi za naprej. Kot veste, se z EU prav zdaj pogajamo o tako imenovanem »okvirnem sporazumu« [l'accord-cadre, sporazum institucionalno zaokroža bilateralne odnose med Švico in EU, po javnomnenjskih raziskavah bilateralno usmeritev naših odnosov z Brusljem podpira 60 odstotkov Švicarjev].

Tudi za Švico velja schengenski pravni red in prav tako sporazumi iz Dublina. Hkrati vemo, da ste tradicionalno naklonjeni posedovanju orožja. Koliko ste, ker je schengenska Evropa odprt prostor, spremenili zakonodajo v zadnjih letih po terorističnih grožnjah in napadih v EU, sploh v Franciji, Belgiji, Nemčiji? Prav danes ste Švicarji glasovali o poostrenih pogojih za posedovanje orožja. [Okoli 64 odstotkov se jih je izreklo za strožjo in z EU usklajeno zakonodajo o (pol)avtomatskem orožju.]

Za nas so pomembni bilateralni odnosi z EU, a to ne pomeni, da si ne prizadevamo prav tako za odnose z državami članicami. Omenili ste schengenski sporazum: da, za Švico je ključen – tudi v povezavi z današnjim glasovanjem o orožju, na katerem so se Švicarji strinjali, da je treba slediti poti sporazumov z EU. A o nujnem prilagajanju švicarske zakonodaje evropski ni dovolj razpravljati le v vladi in parlamentu, ampak so zdaj temu, na področju orožja, pritrdili še volivci; ti tudi želijo izraziti svojo voljo.

Švicarji imate tradicionalno domala vsi doma orožje. Kaj bo po novem drugače, kakšna je razlika med prej in potem?

Imeti orožje doma je resda del naše tradicije, vendar tudi pri nas razpravljamo o nujnosti nadzora, pogojih posedovanja, treba je biti, denimo, včlanjen v strelsko društvo in podobno. Švicarji smo seveda avtonomni, a se zavedamo, da smo vedno tudi v odnosih z drugimi državami. Vemo, da je treba o nekaterih zadevah razpravljati širše, in orožje je takšna tema. [Po švicarskem sistemu – nimajo profesionalne vojske, ampak ljudsko milico – lahko vsak državljan, ki služi vojaški rok, doma poseduje orožje. Vsakdo mora pri dvajsetih opraviti 12 mesecev vojaškega roka, lahko pa se odloči za 18 mesecev civilnega služenja. Ženskam ni treba v vojsko.]    

Švica je zgodba o uspehu. 
FOTO: Reuters

Četudi vsakdo poseduje orožje, nimate večjih težav, vsaj slišati ni o pobojih po ameriško, ko družbo pretresejo strelski napadi, denimo po šolah. A gotovo ne manjka primerov za črno kroniko?

Pri nas ni mogoče govoriti o liberalizaciji orožja po ameriško, saj so pogoji posedovanja precej strožji. Seveda se zgodijo tragični primeri, ni pa takšnih skrajnosti kot v ZDA.

Koliko se vojaško preobražate? Ste bolj budni ob spreminjanju razmer v Evropi in po svetu? V Evropski uniji je vedno več govora o nujni skupni obrambni in vojaški politiki.

Ne gre toliko za spreminjanje našega vojaškega sistema oziroma milice. Hkrati pa se zavedamo novih nevarnosti, povezanih s terorizmom, s kibernetskimi in drugimi napadi – in temu prilagajamo politiko. Sodelujemo tudi v evropskih in mednarodnih razpravah o boju proti terorizmu, denimo.

EU in Švico povezuje okrog 120 sporazumov. Koliko je spremenila razmerje finančna kriza leta 2008? Švica je znana kot prastara davčna oaza, v katero se steka nemalo denarja. Veliko bogatašev, recimo francoskih, živi v finančnem eksilu v Švici; zaradi ugodnejše davčne zakonodaje imajo tam prijavljena podjetja. Koliko Švica sledi zahtevam mednarodne skupnosti?

Danes smo glasovali prav tako o odpravi privilegijev pri obdavčitvi mešanih podjetij, holdingov in tako dalje, torej podjetij s posebnim statusom [sociétés mixtes so družbe, ki vsaj 80 odstotkov dohodkov ustvarijo zunaj Švice, obdavčen pa je le del dohodkov, od 10 do 25 odstotkov, namenjen upravljavskim dejavnostim v Švici]. Seveda moramo slediti mednarodnim normam in odpraviti določene privilegije za podjetja s posebnim statusom, a hkrati se je porajalo vprašanje socialne kompenzacije zaposlenim ob upokojevanju. Torej: davčne ukrepe kaže povezovati s socialnimi, čemur so na današnjem referendumu pritrdili tudi naši državljani [s 66,4-odstotno podporo]. Reforma, ki je nameravala odpraviti posebne statuse, a je hkrati želela vpeljati druge davčne olajšave za podjetja, leta 2017 ni dobila podpore švicarskega ljudstva. Zdaj je, drugače, mogoče govoriti o določenem napredku in prilagajanju mednarodnemu okolju.

Kako je z bančno tajnostjo? Še obstaja?

Ne več za tujce, saj smo zavezani mednarodnim direktivam, za državljane Švice pa še. A tudi na to temo se pogovarjamo.

V Sloveniji živi in dela približno 460 švicarskih državljanov, medtem ko je Slovencev v Švici okrog 7000.

Torej je Švica vse manj davčna oaza?

Ne, Švica ni več davčna oaza, čeprav so po mojem mnenju potrebne reforme za boljšo porazdelitev bogastva. Na davčnem področju so potrebna skupna in transparentna pravila, saj se lahko samo tako borimo proti utajam oziroma goljufijam. V tem boju je Švica prilagodila norme.

Beremo lahko, da okrog 50 ultrabogatih Francozov živi v Švici, njihovo bogastvo pa presega 80 milijard evrov. Ne gre samo za bogate Francoze, ampak tudi Ruse, Azijce ... Koliko spremljate in se v Švici bojite trgovinske vojne Donalda Trumpa ne le proti Kitajski, ampak tudi proti EU? Koliko vas prizadene ameriški protekcionizem?

Jasno je, da mora Švica razvijati svojo zakonodajo in norme; seveda moramo razpravljati tudi o temah, kot je trgovinska vojna. Da, o njej se moramo pogovarjati prav tako z drugimi državami, saj je švicarsko gospodarstvo globalno odprto. Ne moremo pa soditi o tem, kaj počnejo drugod po svetu.

V EU bomo spet glasovali. Veliko je strahu, da se utegnejo dvigniti populisti, posebno v Franciji in Italiji, vemo tudi, kako je na Madžarskem. Koliko ste s skrajnimi gibanji obremenjeni v Švici?

Pri nas so politične razmere stabilne, saj bolj kot ne vemo, katere stranke se bodo potegovale na oktobrskih federalnih volitvah, čeprav je možno, da se bodo pojavile tudi manjše nove formacije. A situacija je bolj ali manj znana. [Imajo veliko koalicijo, ki predstavlja 80 odstotkov volivcev od leta 1959.] Seveda spremljamo tudi dogajanje v Evropski uniji in nas zanima, kakšen bo volilni rezultat. A še enkrat: Evropejci boste odločili o novi sestavi evropskega parlamenta. Za nas je pomembno le to, da bomo še naprej v dobrih odnosih z EU in bomo lepo sodelovali; saj nas povezujejo skupne vrednote, dobrobit, enotnost in mir.

Kaj pomeni politična stabilnost po švicarsko?

V nacionalnem svetu, torej spodnjem domu parlamenta, ki predstavlja ljudi, imamo 200 poslancev, medtem ko je v tako imenovanem svetu držav [le conseil des États], ki predstavlja kantone, 46 senatorjev. V vladi – imenujemo jo kolegijska – so navzoče vse štiri največje stranke. Socialisti imamo tako dva ministra od sedmih, desna Demokratična unija sredine [Union démocratique du centre] ima prav tako dva in enako Liberalno-radikalna stranka [Parti libéral-radical], medtem ko še en minister prihaja iz Krščanskodemokratske stranke [Parti démocrate-chrétien]. Ministrska sedmerica dela skupaj, izvoli pa jo parlament, torej stranke, izbrane na federalnih volitvah. Dvajsetega oktobra bomo znova volili na federalni ravni, kar pomeni, da bo decembra parlament prenovljen in bo glasoval o članih vlade. Ob korenito drugačnem volilnem rezultatu bi lahko bila, v teoriji, tudi vlada predrugačena, a je to malo verjetno.

Se kaj že nakazuje?            

Niti ne. Morda bo le kakšna stranka močnejša, kot je zdaj. Doslej nikoli ni bilo epohalnih sprememb.

Še drži, da je Švica država bankirjev?

To je malo klišejsko, vendar imamo zelo pomembne banke, UBS in Credit Suisse sta med največjimi na svetu. Res je, da je kriza, ki je udarila leta 2008, prizadela tudi naš bančni sistem, sploh UBS. Morali smo intervenirati, prilagoditi pravila ... Z ukrepi, ki sta jih sprejela parlament in vlada, nam je na koncu uspelo rešiti krizne razmere. Močni smo tudi v farmaciji, v Baslu so najpomembnejša podjetja, aktivna prav tako na mednarodnem prizorišču. Novartis, denimo, deluje tudi v Sloveniji in je pomemben za slovensko ekonomijo. [Lek Novartis predstavlja 2,2 odstotka BDP Slovenije in je v 15 letih investiral več kot dve milijardi evrov.]

Koliko je bogata Švica egalitarna družba? Za kaj se borite v socialistični stranki?

Res je, da so pri nas razmere boljše kot marsikje. A to ne pomeni, da nimamo težav ter da ni neenakosti in revežev; tem je treba pomagati, da se izvlečejo iz revščine. Težave so tudi s starejšimi brezposelnimi – torej z ljudmi nad 55 let –, zato je vlada pred dnevi napovedala ukrepe, s katerimi naj bi spodbujali njihovo vrnitev na trg dela. Zaradi staranja prebivalstva smo začeli tudi razpravo o pokojninski reformi.

Kdaj se Švicarji upokojite?

Moški pri 65 letih in ženske leto prej. Zdaj razpravljamo o tem, ali je treba tudi pri ženskah dvigniti starostno mejo na 65 let. Vse to se sprašujemo zato, ker spola pri plačah nista izenačena. Tema je pomembna, v krogih, iz katerih prihajam, prevladuje prepričanje, da ni mogoče dvigniti starostne meje upokojevanja pri ženskah, dokler ne bo plačne izenačenosti. Začeli smo razpravljati tudi o tem, kako starajočemu se prebivalstvu zagotoviti zadostne pokojnine.

FOTO: Jože Suhadolnik

V EU smo precej obsedeni z migracijami. Kako je pri vas?

Pred časom smo več govorili o migrantih, sploh leta 2015, ko so številni tujci odhajali prek Italije bodisi v Švico bodisi v Nemčijo oziroma naprej na sever. Pri nas delujemo v prid integraciji ljudi, ki so prepoznani kot begunci. Ker vemo, kako pomembno je za vključevanje v tujo družbo delo, skrbimo, da lahko ti čim prej začnejo delati, seveda pod določenimi pogoji. Pred dvema ali tremi leti smo sprejeli zakon, s katerim smo pospešili postopek ugotavljanja, ali ima nekdo pravico do azila. Tako smo močno skrajšali čas negotovosti, saj s tem preprečujemo, da bi tujci morda več let čakali v Švici, ne da bi vedeli, ali lahko ostanejo za stalno ali se morajo vrniti domov. Hkrati smo precej pomirili razprave o priseljevanju in tudi migrantov je manj. Čeprav Švica, naj poudarim, v primerjavi z drugimi evropskimi državami sprejme veliko tujcev. Resda pa smo strogi pri vračanju tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev.

Švicarji ste stereotipno dokaj zaprti do tujcev, tudi do visokokvalificiranih. Integracija ni lahka niti za visokoizobražene, ki živijo in delajo pri vas: zaradi zadržanosti. [Statistika po drugi strani hvalevredno kaže, da je konec marca v Švici imelo stalno prebivališče skoraj 2,1 milijona tujcev.]

To je vaše mnenje. Mislim, da integracija ni zahtevna. Ampak jaz sem Švicarka, na to vprašanje vam ne morem odgovoriti.

Odnosi med Slovenijo in Švico so dobri in pomembni. Trgovinskih izmenjav je zelo veliko in so se v letu 2018 povečale za skoraj 50 odstotkov. Po zasebnih naložbah je Švica vaš tretji partner. Omenila sem Novartis, naj izpostavim še Kuehne+Nagel. Ali drugače: v Sloveniji smo odprli šest tisoč delovnih mest.

Saj vas s tem ne provociram?

Ne, nikakor (smeh). A kar zadeva migracije, verjamemo, da morajo evropske države najti rešitve skupaj. Švica se je pripravljena pogovarjati in sodelovati. Ko se je v Evropi govorilo o prerazporejanju sirskih beguncev, smo bili med prvimi, ki smo sprejeli kontingente najbolj ranljivih oseb.

Brexit je vznemiril EU, kar v Švici najbrž budno spremljate in ste pripravili program »Mind the Gap«, s katerim Švica vnaprej razvija bilateralne odnose z Združenim kraljestvom.

Spomladi je vlada podpisala pet sporazumov z Združenim kraljestvom, saj si želimo ohranjati in krepiti odnose, tudi če bo izstopilo iz EU, in to na različnih področjih, od financ do znanstvenih raziskav. Za povrhu veliko Švicarjev dela na Otoku in veliko Britancev v Švici.

Švica je torej pripravljena na brexit?

Da. Morda je naša posebnost, da se poskušamo vnaprej organizirati in tako izogniti neprijetnostim.

Improviziranja torej ni veliko, če se pošalim?

Seveda včasih tudi mi improviziramo, vendar ne v tem primeru.

Neposredna demokracija je, kot rečeno, švicarska posebnost. Koliko se spreminja, morda tudi pod vplivom sodobnih spletnih orodij, družabnih omrežij? Vemo, kakšno moč imajo, naj so to volitve v ZDA, brexit ali arabska pomlad.

Seveda moramo tudi pri nas ob vsakih volitvah paziti na širjenje lažnih informacij po družabnih omrežjih, ne verjamem pa, da nova spletna orožja odločilneje vplivajo na značaj neposredne demokracije. Ta je v Švici res velika vrednota z dolgo tradicijo, radi izkoristimo možnosti, da v razpravo, kako bomo živeli, vključimo tudi prebivalstvo. Potrebujemo le 50.000 podpisov za referendum in potem tudi večkrat na leto, na federalni ali kantonalni ravni, presprašujemo zakone, že potrjene v parlamentu. Referendumom smo naklonjeni, nihče jih ne problematizira, čeprav še zdaleč ni vedno lahko. Naš sistem je počasen, a privede do trajnostnih rezultatov, tudi pri evropskih vprašanjih. V prihodnje bomo verjetno glasovali o pobudah za ohranjanje biotske raznovrstnosti, o prepovedi pesticidov in podobnem.

Je volilna udeležba navadno visoka?

Ne, odvisno je od vprašanja, o katerem glasujemo, a velikokrat je nizka, okrog 45-odstotna, kar je velik problem. Nekatere teme, kot je denimo današnja o obdavčitvi podjetij, so resnično zahtevne, zato se mnogi ne odločijo za glasovanje. V nekaterih kantonih se isti dan sprašujejo tudi o sedmih ali osmih vprašanjih, nekatera so bolj zanimiva in enostavnejša, druga sila zapletena ... Volilna abstinenca je čedalje večji problem prav tako na volitvah.

Kot domala povsod.

In sploh je poudarjena med mladimi.

Kako jih navdušiti za politiko?

To vprašanje si zastavljamo vsi. Obstajajo nekatere strategije, kako pritegniti mlade prek družabnih omrežij ali s pomočjo podmladkov političnih strank; v parlament redno vabimo tudi šolske skupine; v Bernu je mladinski parlament, ki podaja predloge, namenjene nacionalnemu parlamentu ... Tudi v Švici je močno gibanje mladih, ki se postavljajo za planet.

Na planetarno problematiko opozarja, kot so pred kratkim pisali v Le Tempsu, tudi šolarka Diane Lou Pellaud Eastes, ki poziva vrstnike, naj v boju za okolje obmolknejo, saj da starejši mladine tako in tako ne poslušajo, kaj šele, da bi jo upoštevali, sploh politično.

Politika mora poslušati mlade. Pobud je veliko, nemalo mladih se mobilizira in ponuja konkretne predloge o sortiranju odpadkov, javnem transportu in podobnem. V Ticinu, od koder prihajam, so mladi med velikonočnimi počitnicami kar pet dni, podnevi in ponoči, vztrajali pred kantonalnim parlamentom in predlagali, kaj je treba storiti za planet. Vse to so počeli med počitnicami, da jim ne bi kdo očital izostajanja od pouka.

Koliko je Švica ekološko napredna?

Podpisali smo pariški podnebni sporazum, zdaj pa v parlamentu razpravljamo, kako spoštovati zaveze in doseči zastavljene cilje. Mnogi svarijo, kako je treba še pospešiti boj za planet, kajti razmere so zelo resne. V Švici vodimo precej inovativno politiko varovanja Alp, saj poskušamo prevažati večino tovora oziroma blaga po železnici in ne po cestah. Pred leti smo vzpostavili gorsko železniško transverzalo, odprli smo predora Gothard in Lötschberg, kar nas je stalo skoraj 30 milijard evrov, a smo na oba projekta izjemno ponosni. Primerov, ki kažejo, kako mar nam je za okolje, je še več: tudi jedrsko energijo bomo opustili do leta 2050 [imajo pet jedrskih elektrarn], kar nekateri resda kritizirajo, češ da je prepozno.

Ob vsakih volitvah moramo paziti na širjenje lažnih informacij, ne verjamem pa, da spletna orožja odločilneje vplivajo na značaj neposredne demokracije. Ta je v Švici res velika vrednota z dolgo tradicijo, radi izkoristimo možnosti, da v razpravo, kako bomo živeli, vključimo tudi prebivalstvo.

Ste glifosat že prepovedali?

Ne še, čeprav o tem razpravljamo v parlamentu.

Kaj pa čebele?

Apikultura je tema, ki je tudi pri nas povezana z vprašanji biotske raznovrstnosti in pobudami za ohranjanje zdravega okolja. V obtoku smo imeli, na primer, peticijo za zaščito insektov, ki so jo podprle številne organizacije, tudi apisuisse, švicarska čebelarska zveza. Ponosni smo na film Markusa Imhoofa [ob svetovnem dnevu čebel so ga prikazovali tudi v Sloveniji] in istoimensko knjigo Več kot med [Markus Imhoof, Claus-Peter Lieckfeld], ki pojasnjujeta, kaj tvegamo, če ne bomo poskrbeli za zaščito čebel. Sedaj razpravljamo v parlamentu o dveh ljudskih pobudah, da bi prepovedali pesticide in obvarovali naše vode. Švica je sicer odločno podprla pobudo Slovenije za mednarodni dan čebel ... Pri nas imamo čebelnjak, recimo, na poslopju parlamenta v Bernu, imamo parlamentarne čebele.
 

Tudi Švicarjem je mar za čebele.
FOTO: Reuters

Vrniva se k Evropi, ki se sooča s čedalje večjo socialno krizo in kjer se po drugi strani prebujajo nacionalizmi. Je, kot poudarjajo neredki, spet čas za vzpostavitev bolj levih politik, ki jim bo mar za malega človeka?

Seveda bi bila kot socialistka tega vesela, a v Slovenijo sem prišla kot predsednica federalnega parlamenta. Če smem, bi vseeno opozorila na dve zame pomembni temi: ena je mesto žensk v politiki. V letošnjem letu volitev poskušam čim bolj spodbujati ženske, naj se podajo v politiko. V spodnjem domu parlamenta, torej v nacionalnem svetu, imamo 32 odstotkov političark, medtem ko je v zgornjem domu delež 15-odstoten. Da bi se res odločile za politično pot, smo pred meseci odprli parlamentarno spletno stran Femmes politiques, na kateri predstavljamo, kako so se Švicarke skozi čas vključevale v politiko. [Prve pionirke, enajst jih je bilo, so bile izvoljene v federalno palačo leta 1971, ko so Švicarke dobile volilno pravico na federalni ravni.]

Premajhna prepoznavnost žensk v politiki je problem, podobno je, kot slišimo, v gospodarstvu, ko najvišje položaje zasedajo domala samo moški. Obveznih kvot ni?

Nismo še dosegli enakosti med spoloma, razlike so, kot rečeno, tudi pri plačah. Obveznih kvot ni, samo nekatere stranke, kot smo socialisti, jih zagovarjamo oziroma se zavzemamo, da mora biti na volilnih listah polovica žensk. Razlike obstajajo od stranke od stranke, od kantona do kantona, tudi od podjetja do podjetja, a gotovo je res, da še nimamo dovolj žensk na vodilnih položajih. Opozorila bi še na pomen kulturnih in jezikovnih manjšin, saj prihajam iz italijanske Švice, iz kantona Ticino. Kot predsednica parlamenta vodim razprave v italijanščini; običajno so v francoščini ali nemščini. Za Švico, za našo nacionalno povezanost, je zelo pomembna večjezičnost. Treba jo je braniti in postavljati v ospredje.

Za konec: so švicarske zasebne šole še tako dobre?

Dobre so tudi naše javne šole.

Vemo, da se pri vas od nekdaj šola nemalo otrok vplivnih zemljanov.

Na univerzitetni ravni sta znani javni politehniki v Zürichu in Lozani, ki sta uvrščeni zelo visoko. Da, res je, imamo dobre zasebne šole, a tudi odlične javne. Izpostavila bi še kakovost našega poklicnega izobraževanja [formation duale]. Po svoje smo posebnost kar na svetu, saj poskrbimo, da se mladi tri ali štiri leta teoretično učijo v šoli, hkrati pa tudi praktično, ko delajo kot vajenci v podjetjih.

To je odlično, kajti pri nas hoče domala vsa populacija v gimnazijo, ki je zatorej vse manj vredna. Kolikšen je pri vas delež gimnazijcev?

Mislim, da gre tretjina v gimnazijo in dve tretjini v poklicno šolo. A naše strokovne šole so resnično kakovostne in priznane, mladi lahko nato nadaljujejo šolanje, opravijo strokovno maturo, se prav tako vpišejo na univerzo, postanejo uspešni inženirji.