V nadaljevanju preberite:

Kot triletna deklica si je želela eno samo stvar. Da bi jo vsi imeli najraje na svetu. Oh, Mirica moja, taka ljubezen je zelo redka, ji je ponavljala mama, ki je vse to zapisala v dnevnik. »Zelo težko je najti tako ljubezen.« »Ne, ne bo! Ko odrastem, ne bo tako. Ko odrastem, me bodo vsi imeli rajši od vsega na svetu.«

Miro so ljubili mnogi. Močno in tudi preveč. In se hkrati bali njenega talenta, njene sile, lepote, tudi občutljivosti, čustvenosti, bojevitosti, brezkompromisnosti. Tisti, ki so preveč ljubljeni, so v nekem trenutku zasovraženi s prav takšno silo. Takšen je zakon množice.

Že dolgo me ni kakšna knjiga tako pretresla. Mirina zgodba je zgodba o vseh nasprotujočih si obrazih nekdanje skupne države. Je neusmiljeno ogledalo časa, ki smo ga živeli vsi, ki smo se rodili v nekdanji Jugoslaviji, mnogi iz moje generacije dolgo marsičesa nismo razumeli.

»Nehala sva kupovati časopise in gledati televizijo. Miloševićevemu obrazu preprosto nisi mogel ubežati,« piše Mira Furlan v knjigi. »Ko si prižgal televizijo, ko si odprl dnevni časopis ali ko si se samo sprehodil po beograjskih ulicah, je bil tam: njegov arogantni obraz v velikem planu, njegova drža, podobna Mussolinijevi, njegovi hujskaški govori o nebeškem srbskem narodu in potrebi po vrnitvi njegovega izgubljenega dostojanstva.«

Dodaja, da ni bil toliko srhljiv on sam, kot so bile srhljive očarane množice na njegovih javnih nastopih. Ko prebiraš opise tistega vrenja – je res minilo že trideset let? –, se sprašuješ, kako je mogoče, da kljub opozorilnim znakom nihče ni mogel verjeti, da se lahko zgodi takšna krvava tragedija. Zamere iz druge svetovne vojne so se ponovno zbudile.

Stari sovražniki ustaši in četniki so kmalu spet vstali in prijeli za orožje, piše Mira Furlan. »Na obeh straneh se je odvijal popolnoma enak neusmiljen protikomunizem. Najbolj je presenečalo to, da je bilo na obeh straneh čutiti globoko, močno sovraštvo do dežele, ki smo se je vsi od rojstva učili ljubiti in ceniti, naše skupne države – Jugoslavije.«

Inflacija je naraščala, za milijon dinarjev ni bilo mogoče kupiti najlonk, nihče se ni ukvarjal z vprašanji preživetja, zaposlovanja, življenjskega standarda, Milošević in Tuđman pa sta govorila o »nebeškem srbskem narodu« in »izpolnitvi tisočletnih hrvaških sanj«.