Njegov obraz

Mesto Kranj je zdaj s Krafftom že tretjič postalo prizorišče praznovanja igralske umetnosti. Praznik igralk in igralcev, filmov, kjer skozi obraze igralcev v close-upu vstopamo v naše skrivne zavoje duše.

In tam sedi pred mano, človek, čigar obraz nosimo v svojem nezavednem. Ker njegov obraz sovpada z vsemi prelomnimi trenutki nekdanje Jugoslavije: Oče na službenem potovanju, strasten partijski komisar z razbitimi iluzijami v Samo enkrat se ljubi, Underground, povratnik v Sodu smodnika, Miloševićev fen v Ranah, Albanec Azem, ki živi v erotični napetosti z Ivo Krajnc v filmu Besa,; zdaj, na festivalu, je v filmu Stric, ki odpira boleče točke naše preteklosti, in ja, bil je hrvaški nacionalist v Tanovićevem Cirkusu Columbia, ki se vrne domov, tik pred začetkom vojne in se ponovno sreča s svojo ljubeznijo Miro Furlan.

Tudi zares sta se zaljubila na filmu, v osemdesetih, vmes so se zgodile strašne stvari, in nato sta se ponovno srečala - na filmu. Ne morem pozabiti zadnjega prizora Cirkusa Columbia: Mira in Miki, vrtiljak, slutnja groze in vojne, ki prihaja … in glas Jadranke Stojaković: Sve smo mogli mi, da je duži bio dan. Vse bi lahko, če bi bil dan daljši  ... Dan je bil prekratek, nacionalizmi so izbruhnili z vso silo in se spremenili v norost.

Filmska ljubezen. Fikcija in realnost. V svoji avtobiografiji Imej me rajši od vsega na svetu Mira Furlan piše o M., ki ji je zlomil srce. To je ta isti M., čeprav Miki Manojlović ne bo govoril o svoji intimi, ne. Lahko pa govoriva o njegovem erosu na platnu, to lahko.

Eros? Dvignil je obrvi, se popraskal po kuštravih laseh. Hm, morda, če vi tako pravite. Morda gre za neko vrsto nevarnosti, mešanico nekakšne zajebanosti, entuziazma in strasti ...

Strasti, s katero vstopate v vloge? rečem. Ne samo v vloge, v vse. V svoje življenje. To je moje življenje. Saj ne morem ločiti vlog od svojega življenja. To ne pomeni, da sem nor. Resno mislim: vse, kar sem bil, kadarkoli, na odru, na filmu, v osebnem življenju, tudi v tem pogovoru zdaj, to vse sem  jaz. Vse delam iz sebe, do konca.

Jaz tako živim. Nikoli ne predstavljam nikogar drugega. Tako sem ustvarjen, takšna je moja narava, to sem jaz, pravi.

In to se odtisne na filmski trak. To je tisto, kar ujame kamera, nevarna je, ker ujame tudi tisto, česar človeško oko ne vidi. In to je najbrž skrivnost velikih čarovnikov igre. Da skozi njegov obraz na platnu spoznamo sebe.