V nadaljevanju preberite:

K pisanju pisma ministru za zdravje in predsedniku vlade so me prisilile ne samo razmere na področju zdravja državljanov in »rezultat« skoraj enoletne »borbe« za omilitev pandemije covida-19, temveč predvsem vsakodnevne prošnje in predlogi desetin sodržavljanov, ki so izgubili svoje najbližje in lahko le z žalostjo v srcih obupano spremljamo stanje »nacije«. Jočemo za najbližjimi, ki smo jih izgubili zaradi pandemije. Koliko smo jih izgubili šele v zadnjih petindvajsetih letih zaradi »najbolj učinkovitega javnega zdravstva« na svetu?

Pred dobrimi petindvajsetimi leti sem bil na pragu smrti (ne prvič). Bil sem na koncu liste 1400 čakajočih na koronografijo s čakalno dobo prek enega leta in enakega števila čakajočih na operacijo na odprtem srcu. Zahvaljujoč dobrim ljudem in pomoči sodelavcev sem prišel na vrsto, na poseg pa sem se moral odpraviti v tujino. Zato pa še danes skupaj z obema sestrama jočemo za mojim bratom Jožetom, ki kot eden od čakajočih ni dočakal koronografije in operacije. In jočemo še za številnimi drugimi najbližjimi.