Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Med napornim odraščanjem se ni enostavno igrati vsemogočnega boga

Laura Freixas bo nocoj na knjižnem sejmu nastopila v špansko-slovenskem kulturnem dialogu z Gabrielo Babnik Ouattara.
Laura Freixas se je sredi devetdesetih let, potem ko je že službovala v založništvu, podala na samostojno pot prevajalke in literarne kritičarke in začela je objavljati lastne knjige.

Foto osebni arhiv
Laura Freixas se je sredi devetdesetih let, potem ko je že službovala v založništvu, podala na samostojno pot prevajalke in literarne kritičarke in začela je objavljati lastne knjige. Foto osebni arhiv
26. 11. 2022 | 05:00
18:03

V nadaljevanju preberite: 

Če je v starem svetu bog, ali je bila narava, ustvaril Adama in Evo, da bi se imela rada in bi njuni otroci odživeli svoje dni, je človeštvo, potem ko je nehalo verovati, brezbožno pa ne zna biti, začutilo vsemogočnost v sebi. In tako lahko moški postane ženska, še obratno, organi pa delajo otroke ... Laura Freixas je feministka, ki nasprotuje transspolni ideologiji.

Krenimo klasično lepo po vrsti, od začetka naprej. Kdo je literatka in feministka, avtorica več knjig in številnih pronicljivih kolumn, Laura Freixas, ki se je leta 1958 rodila v Barceloni in že skoraj tri desetletja živi in ustvarja v Madridu? »Napol sem Katalonka in napol Madridčanka« oziroma je identitetno še bolj mnogoplastna, saj je po očetovih koreninah doma iz Katalonije – Freixas je v tistih koncih pogost priimek in pomeni jêsen, drevo –, medtem ko je po mamini strani iz Kastilje, za nameček pa je hodila v francosko šolo. »Podobno kot drugje v Evropi so bile tudi v Španiji kulturne elite nekdaj frankofilske, izobraženci so se učili francosko.« Da se Katalonci zanimajo za francoščino, ne čudi že zaradi bližine Francije, in še nekaj kaže izpostaviti: »Pod frankizmom so tudi mnogi ljudje bolj odprtega duha, ki so se ideološko nagibali v levo in stran od katolištva, torej liberalna inteligenca, pošiljali otroke v francosko gimnazijo; če so le imeli denar, seveda. Vesela sem, da sem jo lahko obiskovala, kajti bila je dobra šola, učno zahtevna in pod tistim režimom nekako edina, kamor so hodili otroci protestantov in judov.«

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine