V nadaljevanju preberite: 

Ideologija in književnost sta kot veliki spogledljivki, ki pogosto ne zmoreta druga brez druge. Tako je bilo nekdaj in je podobno danes, na veliko žalost, kajti ... kadar se poskušata politično in literarno, navadno zmaga ideološko.

Letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo je, vemo, francoska pisateljica Annie Ernaux. Številne kritike in bralce ter najprej, kajpada, samo avtorico je vesela novica švedske akademije zadela kot strela z jasnega, potem pa, kaj bi lahko drugega, postala samoumevnost. Kakor vsako leto ob razglasitvi prestižne nagrade so se nenadoma prebudili literarni sladokusci vseh bralskih afinitet in navad (prav tako tisti, ki po lavreatkinih knjigah sploh še niso segli), da bi na vseh mogočih socialnih omrežjih (tudi tako je to s književnostjo), vzdihovali za švedskimi akademiki o pisateljičini presežnosti. Annie Ernaux ima po novem sijajno nalepko, kajti poklicani presojevalci so jo prepoznali kot »glas svobode žensk« in »socialno zatiranih«. Pripisali so ji »pogum« in »klinično ostrino«, s katerima da secira (svoje) »korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina«. Takoj po razglasitvi je skoraj ves svet še ponavljal, kako izborno »raziskuje življenje, zaznamovano z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji«. Krasno in bravo!