Potopite se v globoko vesolje, kot ga vidi le Webb

Ljubitelji astronomije so dočakali prvo pravo fotografijo (predstavili so že več testnih), ki jo je posnel vesoljski teleskop James Webb. Gre za najboljši infrardeči posnetek globokega vesolja. 

Webb je posnel jato galaksij SMACS 0723, ki deluje kot povečevalno steklo in je tako mogoče videti zelo zelo oddaljene galaksije. Na posnetku vidimo jato, kakršna je bila pred 4,6 milijarde leti. Na njej je ogromno podrobnosti, ki jih je treba občudovati: na tisoče galaksij in zvezd - med temi nekateri najtemnejši objekti, še nikoli videni. Webb jih je zdaj uzrl. 

Fotografija je nastala s kamero NIRCam, gre za kompozit snemanja v različnih valovnih dolžinah, svetlobo so zbirali dobrih 12 ur. Webb je tako pogledal precej dlje v infrardečem spektru, kot je to sposoben Hubble, ki bi za podoben posnetek moral košček neba opazovati več tednov, so zapisali ob objavljeni fotografiji. In še: območje na fotografiji je v primerjavi s celotnim vidnim delom vesolja veliko kot zrnce peska na konici prsta iztegnjene roke. 

Fotografijo so objavili na tiskovni konferenci ameriškega predsednika Joa Bidna, ki je poudaril, da so posnetki dokaz, kaj lahko s skupnim delom desežejo, prav zato so vlaganja v znanost nujna. »Vidimo reči, ki jih nikoli nismo mogli videti. Ameriko definira ena beseda: možnost.«

Še več posnetkov, iz katerih bo razvidna vsa zmogljivost teleskopa, bodo objavili danes (torek) popoldne ob 16.30 (s prenosom bodo agencije začele ob 15.45). 

Ostro oko, ki bo zrlo dlje in bolj natančno

Med drugim so ostro oko usmerili v meglico Gredelj (Carina). Javnost pozna njeno Skrivnostno goro, ki je ena najbolj znanih vesoljskih fotografij, posneta s teleskopom Hubble. Meglice so vesoljske porodnišnice, v katerih se oblikujejo nove zvezde. V meglici, od nas oddaljeni okoli 7600 svetlobnih let so številne zvezde, precej masivnejše od našega sonca.

To je Skrivnostna gora v meglici Gredelj, kot jo je slikal teleskop Hubble. Mednarodni komite se je odločil da bo meglica ena prvih tarč teleskopa James Webb. FOTO: Nasa/Esa/AFP

Opazovali so tudi eksoplanet Wasp 96b oziroma njegovo spektroskopijo, ki bo razkrila, kaj se skriva v planetovi atmosferi. Gre za plinastega velikana, od nas je oddaljen 1150 svetlobnih let, svojo zvezdo pa obkroži v 3,4 dneva. S podrobnimi podatki o kemični sestavi atmosfer planetov izven osončja bomo zagotovo bližje odgovoru na vprašanje, kje so vsi.

Meglica Južni obroč v objektivu teleskopa Hubble. Kako jo je videl Webb, bomo izvedeli že kmalu.  FOTO: Nasa/Esa/AFP  

Webb je opazoval še meglico Južni obroč (NGC 3132), gre za oblak prahu in plinov po smrti zvezde, leži okoli 2000 let stran od nas. Meglico tudi že poznamo s Hubblovih fotografij. Med Webbovimi tarčami pa je bila tudi kompaktna skupina galaksij Stephanov kvintet v ozvezdju Pegaz, ki je bila prva odkrita takšna skupina leta 1877.

Takole zložen je poletel teleskop, ki se je nato na poti do L2 brezhibno razprl ter se še ohladil na le nekaj stopinj nad absolutno ničlo (na –223 stopinj Celzija, instrument MIRI je ohlajen celo na –266 stopinj). FOTO: Chris Gunn/Nasa/Reuters

Teleskop James Webb je najboljši vesoljski teleskop, ki smo ga poslali v vesolje. Sposoben je videti vesolje, staro le nekaj sto milijonov let. Opremljen je z šest metrov in pol velikim glavnim zrcalom in štirimi instrumenti, pri čemer bo vsak omogočal več tehnik opazovanja, vesolje opazuje v infrardeči svetlobi. Za infrardeči teleskop je ključno, da je močno ohlajen in kar se da oddaljen od nebesnih teles (Zemlje, Lune in Sonca), ki sevajo toploto. Tako so ga poslali v Lagrangeevo točko L2 v sistemu Sonve-Zemlja, tako je oddaljen 1,6 milijona kilometrov. V teh točkah delujejo medsebojne sile nebesnih teles, tako da plovilo ne potrebuje veliko goriva za kroženje (nekaj ga vendarle, ker mora svojo orbito vseeno nekoliko popravljati), ker je bila izstrelitev izjemno natančna, ima teleskop goriva za okoli 20 let, to je deset let več od njegove predvidene življenjske dobe.

Po objavi posnetkov se bo Webbovo pravo delo šele začelo, njegov čas si bodo delili astronomi po vsem svetu, 200 opazovalnih ur je dobila tudi slovenska astrofizičarka Maruša Bradač.

Od temnega veka do prve svetlobe