V nadaljevanju preberite:

Študenti fakultete za dramske umetnosti ga obožujejo. Ne samo zato, ker je zakladnica znanja in imeniten profesor, bolj stare šole, ugibam, ampak tudi zato, ker jim vse te mesece, ko se borijo za nekaj, kar je prav, stoji ob strani, jih spodbuja, da vztrajajo. Jih pred fizičnimi napadi brani z lastnim telesom. Srdan Golubović je zanje, kot mi je povedal eden od njegovih študentov, zgled in ideal. Neupogljiv steber nebahatega poguma in nesebične pokončnosti. Človeškosti.

Nekoč, pred skoraj dvajsetimi leti, ko smo v stanovanju na Grablovičevi ulici do jutra skupaj reševali svet in vsakršne tegobe inkarnatov v njem, sem vanj dregnila z vprašanjem, ali je bolj za človeškost ali junaštvo. Brez pomislekov mi je odgovoril: »Ker sem po rodu Črnogorec, sem, tako kot vsi Črnogorci, obremenjen z Njegoševo zapuščino. Vse življenje sem si postavljal to vprašanje, junaštvo ali človeškost? Seveda je človeškost pomembnejša in braniti drugega pred zlom, ki ga nosimo v sebi, je večje junaštvo od tistega, da braniš sebe pred zlom v drugem. Braniti drugega je nekaj najbolj plemenitega, kar lahko storimo v življenju.«

Po telefonu sem ga poklicala dan, dva po velikih beograjskih protestih 15. marca. Ni se dobro počutil, a vseeno sva se pogovarjala debelo uro. Ne brez tehničnih motenj. Še vedno je bil v šoku od vsega, kar se je v srcu mesta zgodilo. »Zbirajo se pričevanja. Vem za nekaj primerov hude slabosti, med njimi sta prijatelj in prijateljica, ki sta vso noč bruhala in imela vrtoglavice. Seznam ljudi, ki so potrebovali medicinsko pomoč, iz ure v uro narašča. To, kar se je zgodilo v soboto, zahteva neodvisno mednarodno preiskavo. Kajti če v kaj ta trenutek ne verjamem, ne verjamem v srbsko tožilstvo, ki ga je v celoti pogoltnila korupcija.«