Lahko se odseliš z Vodmata, vendar se on ne bo nikoli izselil iz tebe

Stari partizani so dobili svoje strelišče, a ne na svetih vodmatskih igriščih. Mehke cure niso bile mačji kašelj in njihov pomenljiv vzdevek ni nikogar uspaval, ko je šlo za obrambo igrišča, na katerem so se dogajale povsem druge vojne, vojne med med ekipama Vodmat 1 in Vodmat 2.

Pred časom sem dobil vabilo na prijateljev rojstni dan. Po dolgem času se mi je zgodilo, da me je prav vabilo dokončno prepričalo, da se te zabave tudi udeležim. Na njem sta dve črno-beli fotografiji: na prvi je slavljenec v rosno mladih letih, v dresu matičnega kluba Slovan, med prodiranjem proti košu; vidimo lahko, da ga pokrivajo kar štirje nasprotnikovi igralci, tako da se zdi pot do koša vse prej kot lahka. Vendar je on z obema nogama že v zraku, tako da vrnitve več kot očitno ni bilo; skratka, moral je do konca, ki si ga lahko le predstavljamo. Je dosegel koš ali ga ni, je seveda popolnoma nepomembno. Zadaj zevajo prazne tribune legendarne dvorane na ljubljanskem Kodeljevem, ki je bila pogosto tudi premajhna za vse ljubitelje košarke in rokometa.

Seveda ne moremo slišati kričanja najboljšega slovenskega trenerja mladih selekcij Vojka Herksla, ki je takrat vodil mojega prijatelja. Šele tako bi se zavedeli težavnosti položaja, v katerem se je znašel takrat še rosno mladi napadalec. V manjšem okvirju, desno od nosilne fotografije, je portret enega najbolj elegantnih in stilsko dovršenih košarkarjev iz nekdanje Jugoslavije Mirze Delibašića, ki je slovel po fantastičnem rolingu in preudarni igri. Mirza je na njem več kot očitno v dresu Reala iz Madrida, čeprav ne moremo videti grba. Njegova leta in pogled rutinerja nam sugerirajo, da gre za že bivšega sarajevskega »studenta«, ki je takrat že prestopil k evropskemu košarkarskemu velikanu. Legenda pravi, da je enemu od vratarjev v Realovi dvorani, ki si je zelo želel motor, nekoč pripeljal čisto novo makino. Desno od obeh fotografij piše, da smo najboljšo košarko igrali na Balkanu, kar je bilo seveda res, a mene je bolj kot to prepričalo tisto, kar je pisalo na dnu vabila: Balkan žur bo na Ljubljanskem gradu, v Hribarjevi dvorani, s pogledom na Vodmat. S pogledom na Vodmat! To me je zadelo globlje kot vse ostalo.

Igrišča so dihala s pljuči enakopravnosti

Nemudoma me je vrnilo v to ljubljansko sosesko, s katero sem delil svoja najbolj divja leta. Lahko se odseliš z Vodmata, vendar se on ne bo nikoli izselil iz tebe. To vedo tudi vsi tisti, ki so formativna leta preživeli v Šiški, Mostah, za Bežigradom, na Viču ali v kateri od ostalih občin v Ljubljani ali katerem drugem slovenskem mestu. Nekateri se niso nikdar odselili iz svojih malih domovin in se na ta način še danes borijo proti gentrifikaciji, ki počasi in zanesljivo ugaša lokalpatriotski duh, ki je bil podlaga tistega, čemur bi lahko rekli tudi zavest skupnosti. Ali kar zavest mesta. Sam sem prišel na Stari Vodmat v najboljšem možnem trenutku, torej v času, ko je punk že prehajal v svojo drugo, najbolj kreativno fazo, živa pa so bila tudi lokalna igrišča, ki so še dihala s pljuči enakopravnosti in solidarnosti. Spominjam se, kako sem s ključi družbenega stanovanja v žepu kar nekaj časa iskal to ponosno krajevno skupnost, čeprav sem prihajal z bližnjih Poljan, ki so oblikovale drugi prekat mojega srca.

Vodmat je skrit za Kliničnim centrom, ki stoji na ozemlju krajevne skupnosti Stari Vodmat, danes četrtne skupnosti Vodmat. Novi Vodmat seveda ni obstajal, čeprav sem tudi njega kar pogosto iskal. Klinični center … navzdol po Bohoričevi, mimo urgence … do zožitve na konca ulice, čez cesto in blok s tremi vhodi, bolj podoben neosvojljivi trdnjavi kot pa stanovanjskemu mastodonu, je stal pred mano. Treba je bilo še okrog, na vzhodno stran, in že sem bil pred našim vhodom. Potrčeva 6, nasproti garaž, s slutnjo igrišča za njimi. Šele ko sem se povzpel do četrtega nadstropja, odklenil vrata in previdno stopil do okna v kuhinji, sem se zavedel, da je to razgled, ki sem si ga vedno želel. Na jugu mirni in globoki Golovec, s svojo grozečo senco, na vzhodu Moste in toplarniški dimnik, ki je dan in noč grel naše kronično premražene delavske roke, spodaj, za garažami, pa trojček igrišč: za košarko, mini košarko in odbojko. Za igrišči je bil zeleni del, z grmičevjem in klopcami, še naprej pa barake, v katerih so domovali vojni invalidi. Slednji so bili upravičeni uporabniki zemlje, na kateri so bila zgrajena igrišča. Dokler je občina ni dodelila vodmatskim rekreativcem.



Med »mehkimi curami«, kot so bili ljubkovalno poimenovani veterani vojne, in vodmatskim podmladkom je vladala pravcata hladna vojna. Da mehkih cur ne gre podcenjevati, je bilo jasno, ko so se vojni invalidi združili s civilnimi invalidi in tako okrepili svoje položaje. Takrat sem se odločil, da se postavim v prve bojne linije, in napisal besedilo Špan, ki je šlo takole nekako: »Lahko plešeš, samo ne stopaj po moji levi nogi. Vsi smo isti, vi brez noge in mi z nogo brez denarja. Isti si, samo ne stopaj po moji levi nogi …« Komad je posnela skupina Via Ofenziva in ga izdala na avdiokaseti. To je bilo gotovo prvič in zadnjič, da so se punk, z njim pa tudi lumpenproletariat in rekreativna košarka združili proti skupnemu sovražniku. Sporočilo je bilo seveda jasno: naša domovina je žoga, ne pa neki ideološki, partijski ali strankarski konstrukt.

Nič čudnega, da so kmalu po tistem začele na Vodmat voziti marice, ki so pobirale člane benda. S svojega okna sem lahko opazoval, kako so se najprej ustavili na Grablovičevi, tako da sem se lahko v miru oblekel in počakal, preden so miličniki prišli pome. Tako je bilo, dokler nismo šli tudi sami v vojsko. Važno je bilo, da »mehkim curam« nismo pustili igrišč, ki so bila zgrajena s prostovoljnim delom članov vseh generacij pod vodstvom neuničljivega Balda Svetličiča, ki je bil dobri duh vodmatske rekreacije. V članku, ki je izšel ob deseti obletnici organizirane rekreativne vadbe v naši krajevni skupnosti, je tudi njegova izjava, ki me je nemudoma spomnila na izjave ambasadorjev akcije Verjemi v svoj koš, s katero smo dve desetletji kasneje med ostalimi obnovili tudi vodmatsko igrišče: »Vsak, ki ga potegnemo iz gostilne, je čisti dobiček, če pa se oprime vadbe, ki je ne manjka, smo opravili še toliko večje delo.«

Eden tistih, ki je sodeloval pri obnovi igrišč, se spominja, da je igrišča asfaltiral Gradis, v katerem je delal tudi moj oče. Dela so bila zaključena proti koncu leta 1970. Že kmalu so na njem gostili Čehe, ki so prvi spoznali moč vodmatske košarke. Vodmat je zmagal tudi na prvi in edini olimpijadi mladinskih klubov, ki se je odvila v Idriji. Neka krajevna skupnost je premagala najboljše celjske mladince, ki jih je vodil sam Zmago Sagadin. Po deželi je strašil duh Mita Trefalta in njegovih korenin; zdelo se je, da nihče ne pije, ne kadi, kaj šele, da bi se kdo omamljal s kakšnimi mehkimi drogami. Trimčkanje je bilo nad partijo in državo in vse je bilo podrejeno zmagi z žogo. Kros Dela na 1500 m, ki se je tekel v Tivoliju, je seveda dobil Vodmatčan, in to v skoraj vseh kategorijah. Baldo mlajši je premagal vse atlete, ki so se udeležili krosa, med njimi so bili tudi nesojeni profesionalci. Ker je imel bogate izkušnje s fakultete za šport, ni začel na polno, kar pomeni, da ni potegnil prvih dvesto metrov kot ostali, ki so zato kaj kmalu zašli v krizo. Natanko je vedel, koliko utripa potrebuje za »delovno temperaturo«, in ko je prišel na 140 udarcev v sekundi, je bil v zmagovalnem ritmu. Nihče ga ni dohitel. Tudi v ostalih trim ligah, ki so bile veliko več kot le šport, je bil Vodmat dominanten. Streljanje z zračno puško ni bilo izjema, da o namiznem tenisu ne govorimo. Majhen zaselek, v katerem je vladala enakopravnost v materialnem in socialnem smislu, je imel razvito proizvodno dejavnost drobne obrti, ki je presegala lokalni nivo; tako smo imeli na malem Vodmatu, sredi Evrope, tudi svoje parketarstvo in šiviljstvo. Poglavitni moto je bil: »Ne tepi se, ampak pokaži, kaj znaš!«
 

Samoupravljanje v najbolj čisti obliki

Legenda iz tistega časa pravi, da je eden najbolj ponosnih Vodmatčanov naredil hud prekršek, ko je z uradno trenirko krajevne skupnosti Vodmat odšel na Triglav samo zato, da bi se v njej slikal na našem simbolu. »Kje je trenirka?« je bilo prvo, kar je slišal iz ust svojega očeta, vodmatskega veterana, ko se je vrnil domov. To, da si je namesto bunde oblekel trenirko, ni bilo zaskrbljujoče. Seveda jo je nemudoma opral in posušil, nato pa jo je prinesel v klub. Pripadnost je bila tako velika, da je bil celo Triglav moteč element, ko je šlo za sveto trenirko, na kateri je bil emblem z napisom Mladinski klub Stari Vodmat. Ja, lokalpatriotizem Vodmatčanov je bil nad partijo, državo, kaj šele ideologijo, kar so na svoji koži najbolje občutili stari partizani, ki so seveda dobili svoje strelišče, a ne na svetih vodmatskih igriščih. Mehke cure dejansko niso bile mačji kašelj in njihov pomenljiv vzdevek ni nikogar uspaval, ko je šlo za obrambo igrišča, na katerem so se dogajale neke povsem druge vojne med ekipama Vodmat 1 in Vodmat 2, kasneje med mladimi in starimi, pa Vodmatom in prišleki iz okoliških kvartov, predvsem iz sosednje Zelene jame. Sicer pa je bilo vedno jasno, kdo je na Vodmatu gospodar.

Tiste čase je bilo na igriščih tudi veliko sovražnega govora, a je ta vedno ostal na igrišču. To je bilo eno od nepisanih pravil, ki so se prenašala iz generacije v generacijo. Kar je bilo izrečeno v žaru borbe, je ostalo doli, na igrišču. Moč je bila v slogi, ne v razlikovanju, čeprav se je bilo v prvo moštvo zelo težko prebiti. To pa predvsem zato, ker se je igrala preklemano dobra košarka. Tudi moj prijatelj, ki me je tako razveselil s svojim vabilom, je igral v prvi vodmatski ekipi, čeprav je nekaj časa igral tudi profesionalno košarko. Na Vodmatu se to ni pretirano poznalo, saj je bilo talentov na pretek. Specifika pa je bilo tudi sojenje brez sodnikov; vsak je lahko klical prekršek, kadar se mu je zdelo, to pa je bilo res pogosto. Šlo je za samoupravljanje v najbolj čisti obliki. Seveda z obveznim dodatkom anarhizma, kajpada v majhnih dozah. Dovoljeni so bili tudi tujci, a nikdar v prvi ekipi. Elita je bila vnaprej določena. In tranzicija je bila večna. Zaradi tega vsega se mi je včasih zdelo, da je bilo mojemu prijatelju težje igrati za garažami kot pa v prvi slovenski ligi, kjer je bilo vendarle omejeno število prekrškov. Na Vodmatu pač ni bilo milosti. Treba je bilo imeti jeklene živce, saj so prekrškom sledile še besedne provokacije. Zame, ki sem vedno navijal za slabše, je bil največji izziv presenetiti elitno vodmatsko postavo. Dnevi, ko nam je to uspelo, so bili seveda pravi mali prazniki in takrat ni manjkalo različnih dovtipov na obvezni pijači. Zmagovalci so radi naredili obnovo dogajanja na igrišču, predvsem odločilnih trenutkov, poraženci pa so morali vse skupaj poslušati, seveda po tem, ko so plačali rundo. To je bil nekakšen tretji polčas, kot mu še danes radi rečejo.

V arhivih krajevne skupnosti, ki so v nasprotju z državnimi arhivi ostali nedotaknjeni, obstaja fotografija z otvoritve vodmatskih igrišč, na kateri lahko vidimo enega najbolj zagrizenih lokalnih rekreativcev, kako s polovičko hrenovke v ustih teče proti igrišču, da bi prvi prišel do žoge. Seveda mu to tudi uspe. Hrenovka z majonezo je bila tiste čase, ko še ni bilo izbire, svečanost zase, vendar je bila žoga na Vodmatu tudi pred njo. V arhivih je ravno tako zapisano, da je svečani otvoritvi igrišč prisostvovalo vsaj 150 Vodmatčanov. Med tistimi, ki so gradili, so bili v ospredju Old bojsi, omenjen pa je tudi nekdo, ki se je ravno ločil od žene. Zakaj je ta podatek, da se je ravno ločil, tako pomemben, nam pričevalec dogodkov ni pojasnil. Njegove roke naj bi bile še posebej pridne in prizadevne. Kako se je končala njegova zgodba, ni zabeleženo, je pa znano, kako se je končala vojna med mehkimi curami in vodmatsko mladino, ki se je vmes že malce postarala, čeprav nekateri tega zlepa ne bodo priznali. Seveda so zmagale mehke cure, ki so dolga leta grozile, da bodo v parku, ob igriščih, zgradile bazene za svoje plavalce, a so se na koncu, tako kot mnogi investitorji v najlepšem mestu na svetu, odločili zgolj za parkirišče, ki je že zasedlo tako igrišče za mini košarko kot tudi odbojkarskega. Kljubuje le še glavno košarkarsko igrišče, ki pa verjetno ne bo dolgo zdržalo. Morda je končno čas za vrnitev prave civilne družbe, brez ideoloških, strankarskih in sindikalnih predznakov, ki bo postavila nove okope okrog igrišč naše mladosti. Ali pa za vzpostavitev nove samoupravne diktature – po vodmatskih notah.

Se nadaljuje …