Največja administrativna sila na svetu je narcisizem

Tujka je mojstrsko izpisana zgodba o krščanskem dekletu, ki se leta 1088, v času križarskih vojn, zaljubi v judovskega mladeniča, sina rabina, in izzove usodo, kakršno zdaj, v tem trenutku doživlja na milijone žensk, ki bežijo pred nevzdržnimi razmerami doma in v Evropi velikokrat naletijo na še bolj nečloveške razmere.

**

Vstopila sem v hotel Vander, ko je ravno prihajal po stopnicah, elegantno oblečen v vinsko rdeč jopič, z iskrivim, hudomušnim pogledom. Lahko sem si ga predstavljala kot enega od likov v vseh časih, ki jih opisuje v romanih. Je avtor dvajsetih leposlovnih del, za predzadnji roman Vojna in terpentin (v prevodu Staše Pavlović je tako kot Tujka izšel pri Beletrini) je prejel številna mednarodna priznanja in bil v izboru za Bookerjevo nagrado.

Njegov glas je neobičajno mehak in melodičen. Govori s premolki, vidi se, da je v štirih desetletjih kot profesor književnosti znal zadržati pozornost svojih študentov. Z enako enigmatičnostjo govori o politiki, o vojni, kot o grški tragediji ali arhetipu zapeljivca, kot je Don Juan, Casanova, valmont Vikont (a vse to ni šlo v ta nenavaden pogovor, ki se dotika esence tega, kar življenje je. Kot njegovi romani.
 

Videti je, da vas zelo vznemirja čas, ta skrivnostna kategorija. V obeh romanih, v Tujki in Vojni in terpentinu, preskakujete v času in se poigravate s preteklostjo in sedanjostjo ...

To je gotovo moja fascinacija. Čas. In trik literature je prav poigravanje s časom.

Na začetku Tujke imate čudovit citat Thomasa Manna, ki pove vse: Oblika brezčasnosti je tukaj in zdaj.

In ker je to dekle, moja Tujka, živelo pred tisočimi leti, in to v moji vasi v Provansi, sem imel z njo zelo osebno vez. Veste, drevesa v moji vasi Monieux so tako stara, da sem si jo lahko celo predstavljal, kako hodi skozi ta ista drevesa leta 1088. In zato sem roman odprl s tem, da si ju predstavljam, ljubimca, ki bežita zaradi prepovedane ljubezni. Že na prvi strani sem odprl pripovedni okvir, kot v kinu. Poglej, tam sta, pred tisočimi leti. Vem, kdo sta. Vem, pred kom bežita.


 

In zapišete še, da veste, zakaj sta prišla prav v to vas, ki je že večkrat ponudila zatočišče prebežnikom in prišlekom. Nato pa zasukate pripoved v tretjo osebo, in spet nazaj v prvo. Moderen način pisanja, čeprav so nekateri kritiki omenjali tudi pridih staromodnosti?

(Nasmešek.) Ravno pri teh dveh mojih zadnjih zgodovinskih romanih sem zelo veliko razmišljal, da ne živim v času Thomasa Manna ali Marguerite Yourcenar, glede na to, da je v zadnjih, reciva petih desetletjih na literaturo močno vplival novinarski način pisanja, da se je s tem minimalističnim faktografskim stilom večina pisateljev hotela približati novinarjem.

Zato v pripovedi v hipu lahko skočim v trenutek pred tisoč leti in ga naslikam ter preselim v – zdaj, ta trenutek. In res se zdi, da se nič ni spremenilo, še vedno v moji vasi pastirji ob jesenskih jutrih ženejo črede ovac, v romarski cerkvi obhajajo mašo. Kot avtor, ki se ne postavlja v pozicijo vsevednega boga, si lahko dovolim, da enkrat opazujem Vigdis od daleč, se približam, začutim njena najgloblja čustva in strahove, a se zavedam, da jih ne poznam.

Sprašujem se, ko Vigdis prevzame judovsko vero in postane Hamoutal, h kateremu bogu moli? Kaj občuti sredi noči, ko se zbudi v tesnobi, ker ne ve, ali se je odločila prav? H komu moli? Ga zdaj kliče Jahve? Kliče Jezusa njenega otroštva? Tega ne bomo nikoli vedeli.



Konvertit ni nekdo, ki se spreobrne iz črnega v belo, ne, to je nekdo, ki se zatakne nekje vmes. Ona bo vedno imela v sebi nekaj krščanske deklice, kakor so jo vzgojili, hkrati pa iz strasti in ljubezni stopi v judovsko vero. In ko pride v Kairo, jo sprejme režim fatimidov, ki so bili zelo strpni muslimani odprtega duha. V njenem času so judje in muslimani živeli dokaj mirno drug z drugim.
Tako da je to tudi zgodba o treh religijah, judovstvu in islamu in krščanstvu. Je pa tudi zgodba o beguncih, ki gredo v drugo smer, kot se to dogaja danes.
 

Zgodba o krščanskem dekletu, ki se zaradi ljubezni spreobrne v judovsko vero, potem pa doživi pogrom križarjev, izgubi moža, otroke in sama in nezaščitena beži na vzhod; ne pripada nikomur, tujka, begunka. Moderna alegorija za to, kar se dogaja danes.

Je, a tega jaz ne smem izreči, ker mislim, da je pisatelj, ki moralizira in pridiga, slab pisatelj (nasmešek). Jaz samo govorim zgodbo. Ne pravim, da Vigdis uteleša begunko, preganjano žensko 21. stoletja. Ne želim moralizirati.

Med raziskovanjem za roman sem prav tako ugotovil, da je populistična ideja o Evropi kot monokulturni celini popolna laž. Od nekdaj je bila multikulturna. Protagonistka mojega romana je dekle s skandinavskimi koreninami, ki se zaljubi v judovskega dečka, rabinovega sina, ki govori hebrejsko, najbrž tudi arabsko, ona verjetno govori jezik severa Evrope, on govori tudi languedoc, jezik juga Francije ...

Si predstavljate, kakšen multikulturni svet v Evropi že leta 1088? In potem slišimo populiste, ki mahajo z zastavami nacionalizmov?
 

Kako vas je poklicala ta zgodba? Je dokument iz Cambridgea, ki ga predstavite v knjigi, resničen?

(Pokima.) To je resničen dokument, da. Znanstvenik iz Chicaga, ki je v šestdesetih letih natančno preučil ta dokument in ga prevedel, je dejal, da ni dvoma, da črke v dokumentu M N W Y resnično pomenijo ime te naše vasice Monieux. In takrat sem se vprašal. Ta križarski krvavi pogrom nad Judi se je zgodil v vasi, kjer zdaj živim?


 

Kako ste prišli do tega dokumenta?

Imam soseda, ki je Nemec, v tej vasi živijo predstavniki skoraj vseh evropskih narodov (se zasmeje), in ta mi je rekel, da je bral esej ameriškega profesorja o tem dekletu iz naše vasi, ki je visoko specializirana zadeva. Vedno rečem: preden sem napisal to knjigo, je morda za to dekle vedelo petindvajset ljudi na svetu. Toda potem so v sinagogi v Kairu našli 50 tisoč dokumentov o judovski preteklosti in eden od teh dokumentov govori o njej.

Veste, moja doktorska disertacija je o Antigoni. Vse življenje me fascinira in moj feministični pogled na ženske izvira prav iz Sofoklove Antigone.

Ona je glavna figura v feministični teoriji. Vedno sem rad rekel, Antigona je ženska, ki odločno reče ne svoji usodi. Tudi sodobna emancipirana ženska reče ne svoji predpisani usodi, ne uklanja se moški nadvladi. In ženska, ki reče ne, najde neodvisnost, a hkrati velikokrat tudi tragično življenje. V vsakem primeru bo morala za to plačati visoko ceno.
 

V obeh knjigah lahko zaznamo nekaj podobnosti v jeziku in načinu naracije, torej, da izberete osebo v drugem zgodovinskem obdobju in jo oživite.

Način, kako sem se dotaknil in vstopil v temo, je podoben pri obeh knjigah. Pri Tujki je bil ta dokument, o katerem sva govorila. V romanu Vojna in terpentin so bili to beležke in zapiski mojega starega očeta, ki jih je pisal skrivaj, petdeset let po tem, ko je prišel s fronte. Pred njegovo smrtjo mi jih je izročil. In vedel sem, da moram z njimi nekaj narediti.

Ne gre samo za to, da jaz, pisatelj, iščem zgodbe, gre tudi za to, da zgodbe najdejo mene. Me pocukajo za rokav, dobesedno, in to večkrat, hej, rada bi, da me spremeniš v roman. Podobno se dogaja z zgodbo, ki jo pišem zdaj, a o tem ne bova govorila, ne (nasmešek)?
 

Ste vraževerni?

Sem.
 

Ko Vigdis prvič zagleda judovskega dečka, ta strast, to spoznavanje zavonjaš, začutiš, lahko bi prisegla, da vidim rdečico na njenem vratu, da čutim njeno bitje srca ...

To je ta nedolžnost prve ljubezni, ki je neponovljiva. Po tem vsi hrepenimo, pa če si to priznamo ali ne. Da bi spet doživeli tisto prvo strast, drgetanje, nedolžnost. Veseli me, da vam je bilo všeč. Užival sem, ko sem to pisal, kot bi ju opazoval.
 

V romanu Vojna in terpentin so prav tako fascinantni opisi stvari, kredence, cigaretnice, ure ... Kot nekakšna tapiserija, freska, kot bi od deda, slikarja, prevzeli občutek za najfinejše detajle, vi pa jih namesto s čopičem slikate z besedami.

Dotaknili ste se nečesa zelo zanimivega, prvi me je na to opozoril francoski bralec v Parizu, ki je rekel: vi, Hertmans, ste vendar flamski slikar, vi slikate vse detajle, tako kot Jan van Eyck. In takrat sem pomislil, v resnici je res, naslikam vsako rožo, vsak cvet, vsak nož …
 

Kaj dosežete s to tapiserijo, vezenino predmetov, ki se zarišejo pred očmi bralca?

Osredotočenost na detajle je edini način, da se izogneš klišejem. In edini način, da zgodbo narediš res posebno, so detajli. Ne vem, ali ste opazili, a dekle v Tujki rahlo škili, tudi to jo dela posebno. Kadar zagledam dekle, ki rahlo škili, se popolnoma raznežim. Takšna dekleta so zame zelo vznemirljiva, imajo poseben izraz.
 

Nizozemski pisatelj Cees Noteboom, ki je bil gost ene od prejšnjih Fabul, je rekel, da so ga od nekdaj vznemirjale rdečelaske, in ker so v resničnem življenju bolj redke, jih je moral ustvariti v svojih romanih.

Vem, vem. Cees je moj zelo dober prijatelj. Veliko sva govorila o tem, o njegovih ženskih likih, o mojih likih (nasmešek). V njegovem zadnjem romanu celo vem, katero dekle opisuje, in on ve, da jaz vem, kdo je bila njegova muza. To so zanimive stvari. Vsak od nas, tudi če to zanika, izhaja iz delčka realnosti, ki ga oblikuje s svojo domišljijo.

Za to, da bi zares videl Hamoutal oziroma Vigdis, sem moral razmišljati tudi o dekletih, ki sem jih poznal, ne samo ene, vzel sem prst enega dekleta, ki sem ga poznal v mladosti, oči in ustnice drugega dekleta, značaj treh drugih deklet … Vse to vključuje našo domišljijo, naše nezavedno, in vse to vpleteš v to, kar čutiš, da bi ta lik želel biti.

Najprej sem naredil takšno akademsko raziskavo za roman, da sem imel preveč podatkov. Pri ugledni založbi v Amsterdamu, kjer je izšla knjiga, dela tudi lektorica, ki ji zelo zaupam. Rekla mi je: Stefan, ne delaj vendar klasičnega zgodovinskega romana. Zaljubi se vanjo, zaljubi se v to dekle. To je edina stvar, ki jo moraš narediti. Ustvari jo, kot Pigmalion, naredi kip in nato zaprosi Boga, naj ji vdahne življenje.

In takrat sem na to dekle pogledal še drugače. Zagledal sem Vigdis, ki bi se po vsej tradiciji njene družine morala poročiti z vitezom, s križarjem z mečem v roki, a ona se zaljubi v tihega dečka iz judovske družine, ki vse dneve bere tekste, piše, ki ne bi mogel ubiti ptice. Pomislite na ta veliki skok, ki ga je naredila: skočila je z enega planeta na drugega.
 

Moj novinarski kolega, ki poroča s kriznih žarišč, je dejal, da je pomembno, da migrante, ki so v medijih večinoma predstavljeni kot številke, poosebiš, jim daš zgodbo, šele tako se lahko dotakneš bralca. Predstavljam si, da vas je kljub vsemu moralo boleti, da ste Vigdis napisali takšno nečloveško kruto usodo?

Nekdo me je vprašal, mislim, da je bilo v Nemčiji: Ste morali temu dekletu res napisati takšno težko usodo, nečloveško trpljenje? In veste, kaj sem mu odgovoril: Mislim, da je moralo biti v resnici celo veliko huje.

Pred tisoč leti ženska, ki je preživela izgube najbližjih, popolnoma ranljiva, nezaščitena potuje z ladjo, da bi našla azil. Na tej poti se ji dogajajo strašne stvari, a po moje so bile v resnici veliko bolj strašne, kot sem jih opisal. Ko sem v Cambridgeu prvič držal v rokah ta dokument, sem videl, da je imel rjave madeže. Kaj so ti madeži, sem se vprašal. So tam samo zato, ker je dokument star več kot tisoč let? Morda zato, ker je bil tisoč let shranjen v kleti sinagoge? Ali so to madeži krvi? Kaj se je zgodilo z njo? Nič ne vemo o njeni resnični usodi.
 

Tisoč let po usodi ženske, ki ste jo izbrali za roman, verjamemo, da smo napredovali kot civilizacija, a hkrati so usode brezpravnih, nemočnih žensk, ki so tako kot Vigdis prisiljene bežati in jih morda na tej poti čakajo spolno suženjstvo, razčlovečenje, lakota ...

Da, to se dogaja v tem trenutku, na Lampedusi, v številnih begunskih taboriščih, na poti, ženske so zlorabljane, trpinčene, tudi ženske, ki živijo med nami, izkušajo nasilje med štirimi stenami. Zadnjič sem prebral, da je bilo samo v zadnjem letu v Franciji umorjenih 175 žensk zaradi nasilja v družini. Ne glede na vsa feministična gibanja je za žensko to še vedno veliko bolj krut planet.
 

Prizor, ko križarji na pohodu v sveto deželo vdrejo v judovsko vas in pomorijo večino prebivalcev, je eden bolj pretresljivih in tudi briljantno opisanih prizorov v romanu, naslikan kot freska. In sredi tega klanja vidite mlado mater, ki poskuša obvarovati komaj rojenega otroka s svojim telesom, medtem ko ji iztrgajo druga dva otroka ... Prizor, ki se dogaja zdaj, v tem trenutku.

Gotovo je to prizor, ki se ponavlja znova in znova, zdaj, v tem hipu ločujejo matere od njihovih otrok, pravzaprav je celoten holokavst tudi zgodba o tem ... Nič se ni spremenilo. Zaradi moči, pohlepa in religije.

In še nekaj je: zgodovinski pokol judovske vasi se je zgodil v času, ko so bili kristjani džihadisti tistega časa; žal mi je, da moram to reči, ampak križarji so se takrat obnašali podobno.

Imam svojo teorijo o nasilju. Uradno nasilje v vojni je nasilje vojakov nad vojaki nasprotnikov, običajno regulirano. Toda civilno nasilje je veliko bolj kruto. Ko sosedje začnejo sovražiti svoje sosede, to vam je gotovo znano iz zadnje vojne na Balkanu. Sadistično nasilje običajno izbruhne prav med civilnim prebivalstvom.

To sem hotel napisati v tem pogromu križarjev nad judovsko skupnostjo. To ni bilo organizirano nasilje, samo izbruhnilo je ... O, glej, glej, judovska vas, uničimo jo.


 

Kakšna je vaša teorija, kaj se zgodi v človeku v tako ekstremnih situacijah, da iz običajnega človeka postane zver, sadist?

Nasilje je v nas, v nekaterih bolj globoko zakopano. A vsi ga imamo v sebi. Nekateri smo s socializacijo razvili filtre, ki regulirajo našo nasilnost. Izobrazba je gotovo eden takih filtrov, ki nadzoruje žejo po nasilju.
 

Poznamo intelektualce in umetnike, ki so v ekstremnih razmerah padli na izpitu.

Se strinjam, znanje ni edina garancija. Edina garancija je po mojem empatija.

Štirideset let sem bil profesor. In študentom sem večkrat postavil vprašanje: Predstavljajte si svet, v katerem ne bi bilo nasilja. Kaj je pogoj za tak svet? Edini pogoj je, da imate zavest o tem, kaj z nasiljem povzročite drugemu. Vem, kako boli, ko se urežem v prst, torej vem, kako to lahko boli drugega. Če se zavedam, da je vaše telo kot moje telo, vas ne bom mogel raniti.
 

Toda ko se sproži val sovraštva, besnila, ni več prostora za empatijo.

Bes lahko uniči vse, da. Če zdaj govoriva o sovraštvu intimno, kot vi in jaz ... Predstavljajte si, da ste v situaciji, kakršna je vojna, in zagledate agresivnega, sadističnega tipa, ki napade vašega otroka. Bi ga bili sposobni ubiti?
 

Bi.

Vidite, jaz tudi. Ubil bi kogarkoli, ki bi hotel poškodovati mojega otroka.

Zdaj sva prišla do bistva. (Pomolči.) Mojega sina so pred leti brutalno pretepli štirje Maročani v predmestju Bruslja. Imel je dvajset let. In ko sem takrat zrl v njegov od udarcev skoraj neprepoznaven obraz, se me je polaščal neznosen bes. A potem mi je mirno rekel: Veš, oče, ne glede na vse nikoli ne bom rasist, in sem se zjokal.

V tem primeru, če ne bi bilo vzgoje spoštovanja drugačnosti, znanja, izobrazbe, bi mene ali njega lahko preplavil nerazumen bes, želja po maščevanju, a se to ni zgodilo. Veliko lahko naredimo z vzgojo, z objemom, s svojim zgledom. Objem je zelo pomembna stvar.

Govoriva o zlu, o nasilju. To zlo ima ime – adrenalin. In populisti na oblasti se igrajo prav s tem, stimulirajo adrenalin v ljudeh tako, da v njih spodbujajo vero, da je za njihovo stanje kriv nekdo drug, manjšina, drug narod, predstavniki druge kulture. Igrajo se z ognjem.

Pred tednom dni so v Bruslju zažgali hišo za begunce. Zakaj? Zaradi sovražnega govora in podžiganja populistov. In ko sem rekel, da me situacija v Evropi spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja, so mi mnogi rekli, daj, Hertmans, ne primerjaj teh stvari s Hitlerjevim vzponom na oblast, ni primerljivo. Res ni?
 

Na to ste v metaforah opozarjali tudi leta 2017, ko ste na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju prebrali Odprto pismo Evropi, ki smo ga objavili tudi v našem mediju. Lepo, celo poetično pismo, a mar ne nagovarja predvsem tistih, ki beremo, ki mislimo isto?

Vemo, a moramo pisati in govoriti in opozarjati vsakič znova. Ker stare nacionalne države ne prevzemajo več pobude v kriznih razmerah. Kot da je Evropa pozabila, da je bila njena maksima ravno: ravnaj tako, kot si želiš, da bi ravnali s tabo. Ali ni tako, da ti, ki te želijo izključiti, s tem izključujejo sebe iz jutrišnjega sveta, ki bo čedalje bolj odprt, ne glede na to, kaj si o tem mislijo oni?
Zdi se, da nacionalistični politiki ne znajo razmišljati sodobno, upirajo se resničnosti in ne ponujajo rešitev.
 

Prej ste omenili empatijo kot prvi pogoj za svet brez nasilja. Kako pomembna je empatija pri vživljanju v svet vojnih grozot, nasilja, odprtih ran, podgan, krikov umirajočih mladeničev v jarkih ... Kako naporno je bilo za vas to čustveno? Ne nazadnje pišete o nekom, ki ste ga poznali.

Da, ko sem se prvič pregrizel skozi 600 strani njegovih zapiskov, je bilo zame čustveno zelo težko. In bilo je hkrati čudovito potovanje. Starega očeta sem poznal dokaj dobro, si mislim. Toda nisem spoznal njegove velike ljubezni, Marie Amelie, ki jo je spoznal, ko je prišel s fronte in jo zagledal, čudovito lepo, z dolgimi črnimi lasmi, in vedel, da je to ženska njegovega življenja.

Zato pa sem ga videl, ko je imel že devetdeset let, in je na dan spomina na mrtve molil in jokal, ker po sedemdesetih letih še ni prebolel velike ljubezni. Si predstavljate, kljub visoki starosti ni živel dovolj dolgo, da bi premagal bolečino zaradi njene smrti? Moral sem se vživeti v moža, kako je vse življenje živel s to ljubeznijo, hkrati pa se je zaradi povojnih razmer poročil z njeno sestro, ki je postala moja babica.
 

Gotovo sta se imela rada. V romanu je tudi pretresljivo pismo, v katerem izpoveduje ljubezen tudi svoji ženi, vaši babici.

Seveda sta se, kot življenjska sopotnika, prijatelja. A to ni bila ljubezen med moškim in žensko. Moja mama mi je včasih z nasmeškom rekla: Mislim, da sta se ljubila samo enkrat v življenju in takrat sta spočela mene.

V romanu pišem tudi o tem, da je bilo mojo babico dobesedno groza golega telesa, vsega, povezanega s spolnostjo, morda tudi zaradi strahu, da bi njen mož med ljubljenjem z njo v njej iskal njeno sestro.



Številni vojaki so se vračali po koncu vojne, z vsemi strahotami v sebi in s podobo dekleta, ki so jo zapustili, ko so šli na bojišče. Mnoge od njih so umrle, veste, da je leta 1919 španska gripa pokosila več kot sto milijonov ljudi.

Mnogi od preživelih fantov so potem poročili dekle, ki je preživelo, morda sestro zaročenke, to je bilo najlažje. Pomagal si nadaljevati rod. Kje drugje bi lahko takrat spoznali dekle? Za nas je to nepredstavljivo, ne zmoremo razumeti tistih časov.


 

Kako ste vi vstopili v ta čas, s čim ste si pomagali? Ste uporabljali kakšne posebne metode?

Vsakič sem začel s tem, kakšen je bil takrat vonj ulic, vonj kraja. Vedno začnem z vonjem.
V začetku devetdesetih sem bil prvič v Ljubljani. Zanimal nas je Laibach in veliko se je govorilo o filozofu, ki mu je bilo ime Slavoj Žižek.
 

Vem, da ste pisali o Slavoju Žižku.

Da, o njem sem napisal enega prvih člankov v nizozemščini. Kar nekajkrat sva se srečala. Spomnim se, kako je prišel v Gent, da bi govoril manjši skupini filozofov, ni se ločil od svojega računalnika. Ko smo mu po predavanju rekli, Slavoj, daj, pojdi z nami, gremo na večerjo, je rekel, ne, ne, delati moram (nasmešek). Ampak hočem reči nekaj drugega. Ta vonj Ljubljane na prelomu v devetdeseta je bil nekaj zelo posebnega. Če bi lahko napisal knjigo o nekom, ki živi v Ljubljani leta 1990, bi začel z vonjem tistega mesta.

 

In kakšen je bil ta vonj?

Vonj po socialističnem mestu, vonj po megli, premogu, po vlagi na stavbah, vonj strojnega olja. Zame ste bili drugačna Evropa, Evropa, ki je ohranila nekaj, česar zahod takrat ni več imel, pristnost, čistost, nekakšno staromodnost.
V začetku osemdesetih, recimo, sem prvič prečkal mejo vzhodne Evrope. Najprej smo šli z družbo v Berlin, v času, ko sta bila tam Lou Reed in David Bowie, klubi so bili polni, moje dekle je bilo iz Amsterdama, prijatelji, umetniki, filozofi, glasbeniki z drugih koncev Evrope, vsi smo plesali, saj veste, to je bil fantastičen čas. In ko sem prvič prišel v Vzhodni Berlin, sem se zavedel, da je dišal drugače.
 

Drugače, pravite. Ampak kako?

Podobno kot recimo stari mestni parki v Sofiji, kjer so ljudje nosili podobne čevlje iz ene same državne tovarne, v rokah držali vrtnice iz državne prodajalne rož in na klopcah sedeli s svojimi dekleti in imeli individualno življenje v tem kolektivnem.

Res je, da smo takrat romantizirali »nepokvarjeno vzhodno Evropo«, a kljub vsemu me je nezadržno privlačila. Ko sem prišel domov, so mi rekli, ah, Stefan, ti si naiven romantik, misliš, da je življenje v vzhodni Evropi res tako dobro.

Seveda poznam tudi drugo, temnejšo plat komunističnih dežel. A hočem reči, da je bilo v teh mestih nekaj, kar me je neznosno privlačilo. Nekakšen mir, sploh nedelje v vzhodni Evropi so bile nekaj najlepšega. In potem sem dojel, zakaj. Spominjale so me na moje otroštvo. Odsev nekega mirnega staromodnega sveta, medtem ko smo na Zahodu že vstopali v drugo fazo modernizma, novi avtomobili, nove avtoceste, novi in novi produkti ...

Moja proustovska plat se je odzvala na vse to.
 

Ste nostalgik?

To sicer ni ravno moderna stvar danes, mar ne (nasmešek)? Ko sem prvič prišel na Alexanderplatz iz zahodnega Berlina, so se v parku na petkov večer igrali zajci. To je bil tak šok, da smo vsi izbruhnili v smeh. Je to mogoče? Pet kilometrov stran od burnega dogajanja v zahodnem delu mesta.

In vse to, o čemer zdaj govoriva, vse to lahko najdem v moji mali vasici v Provansi, ki je ohranila avtentičnost. Torej nima toliko opraviti s sistemom, ampak z načinom, kako je organizirano življenje. S padcem berlinskega zidu smo izgubili avtentičnost. Konzumerizem, potrošništvo je bilo usodno za avtentičnost.
 

Zdaj je potrošništvo dobilo novo dimenzijo v družbenih medijih. Kako kot pisatelj zaznavate ero instagrama, facebooka? Kje so v tem svetu knjige?

Če berete romane, ki govorijo o komunističnih režimih, ali gledate filme, kot je Življenje drugih, ste najprej zgroženi, kaj vse so državni uradniki in obveščevalne službe počeli, da bi nadzorovali ljudi. A poglejte, kaj se dogaja zdaj! Na facebooku in instagramu korporacijam sam velikodušno posreduješ vse informacije o sebi, brez prisile.

Zuckerbergu daješ svoje sanje, fotografije otrok, ponujaš mu notranjost doma, Zuckerberga obveščaš, kam greš na počitnice, kako rad imaš svojo mačko, psa, o čem razmišljaš ... Ne da bi pomislil, da s tem trguje. Nekaj zelo mazohističnega je v tem.
Veste, največja administrativna sila moči na svetu, ki obstaja, je narcisizem.
 

Kaj mislite, kaj bo ta »sila narcisizma« naredila knjigam, časopisom, vsem tistim stvarem, za katere potrebujemo koncentracijo?

Hm. Ne želim biti kulturni pesimist.
 

Tudi vaš oče je bil pesimist, ko vas je zagledal z dolgimi lasmi, kako poslušate glasbo, ki je ni razumel. Gre zdaj za podobno stvar?

Mislim, da sem bil zanj takrat izgubljen, da (nasmešek). In zdaj sem kot on, poskušam braniti svojo kulturo. Toda povejte mi, koliko ljudi je bralo dolge članke v časopisih pred petdesetimi leti? Koliko resnih bralcev je bilo takrat?

Zbirka poezije ekspresionističnega pesnika, kot je bil recimo Georg Trakl, je bila natisnjena v petdesetih izvodih.

Morda mladi res berejo veliko manj, toda ko bodo stari petintrideset, recimo, bodo našli pot nazaj h knjigam. S tem je tako kot s klasično glasbo. Pride trenutek, ko začutiš, da te vleče nekaj globljega.
 

Ko ste začeli to potovanje v preteklost vaše družine, h koreninam, v prvo svetovno vojno skozi oči vašega deda, kaj ste odkrili o sebi?

Pisati roman, ki je povezan s koreninami tvoje družine, je podobno, kot bi šel na psihoanalizo. Moral sem se vprašati, kdo sem jaz v odnosu do moža, ki je bil moj ded. Spomin se vedno zažene prepozno.

Spominjati se začnemo takrat, ko so ti ljudje že umrli. Zato je spomin vedno povezan s krivdo. Vprašaš se: Zakaj si nisem vzel več časa zanje? Je kot alegorija o uri, ki pade na tla. Ura pade na tla in mi se zavemo, da smo dovolili, da nam življenja staršev, starih staršev zdrsnejo iz rok in se razbijejo.

In ko je ura pokvarjena, jo skušamo popraviti, iz razbitih koščkov ponovno sestaviti: kdo so bili, o čem so razmišljali, po čem so hrepeneli? Je morda moja stara mati ljubila še koga drugega, preden je spoznala mojega starega očeta? Kakšna je bila kot mlado dekle, česa se je bala, po čem je hrepenela?



Ko so starši ali stari starši še živi, so ti nekako preblizu, da bi se ukvarjal s temi vprašanji. Ko umrejo, postanejo skrivnost. Tako da sem moral nazaj v preteklost in poiskati svojega očeta kot skrivnost. In v teh beležkah starega očeta, ki mi jih je poklonil, sem našel stvari, ki nam jih prej nikoli ni povedal. Druga beležka se konča z zapisom o Marii Amelii, ljubezni njegovega življenja, na strani, kjer so bile besede zamazane od solz.

Zadnji stavki, ki jih je napisal, so bili o njeni smrti. In takrat sem se vprašal: Kdo je bil ta mož? Ta mož, ki je iz lesa izdeloval meče in loke in se igral z mano kot deček, ko je imel 75 let? Po zaslugi Aleša Štegra sem danes obiskal restavrirano sliko Carpaccia v Kopru, obožujem Vittoreja Carpaccia, tega beneškega slikarja.

In ko sem zrl v to sliko, sem se spomnil vseh drobnih skrivnosti, ki jih poznam o slikarstvu zaradi mojega deda.

Odraščal sem z njim v ateljeju, z vonjem terpentina, barv ... In s kopijami velikih slikarjev: Rembrandta, Tiziana, Velázqueza ...
 

Sploh Velázquezova Venera. Kakšna pretresljiva ljubezenska zgodba se skriva v reprodukciji te slike.

Veste, to reprodukcijo Velázquezove Venere, ki jo opisujem v romanu, sem kasneje našel in tam, na mestu, kjer naj bi bil naslikan obraz njegove muze, je raztrganina, prav nad ogledalom, kjer je obraz Marie Amelie. To je bil genij mojega starega očeta. Si predstavljate, kakšna strast?

Moj stari oče svoje ljubezni nikoli ni videl gole in potem jo je v svojem hrepenenju, ko je bila že dolgo mrtva, naslikal kot polteno, erotično ljubico Velázqueza, ki svoje oblo telo ponuja očem opazovalca: Poglejte me. In najverjetneje je moja stara mati našla to sliko in zagledala obraz svoje sestre, za katero je vedela, da jo je neskončno ljubil. Mislim, da je v besu vrgla vanjo čevelj, uničila ta del slike ... To je skrivnost te slike (nasmešek).