Izključeni drugi človek modernega centra

V času, ko je političnih organizacij skorajda več od ljudi, ki so se pripravljeni vpisati v stranko in plačevati članarino, v času, ko se politične organizacije za pridobitev novih članov mečejo na trepalnice, je izključitev iz stranke pomenljiv dogodek. Milan Brglez – štiri leta je bil predsednik državnega zbora, v novem sklicu pa je navaden poslanec – je v svojo biografijo vpisal prav to, izključitev iz Stranke modernega centra. Če je imel Miro Cerar v stranki izkaznico s številko 001, je Brglezova številka gotovo nižja od 005. Izključitev Milana Brgleza ni pomenljiva zgolj zato, ker je njegova partijska številka nizka. Pomenljiva je tudi zato, ker so tehnologijo izključevanja iz partije do zdaj relativno pogosto uporabljali le v SDS, stranki, ki se zelo zaveda, kako pomembna dobrina je v zapletenih časih akcijska in idejna enotnost. Druge stranke pa akcijske in idejne enotnosti niso ustvarjale z izključevanjem. Ali pa se je ta prijem pripetil le zelo izjemoma.
Na letošnjih parlamentarnih volitvah je Milan Brglez v drugem bežigrajskem volilnem okraju zbral 13,6 odstotka glasov. Zgodilo se mu je to, kar se je pripetilo celotni SMC; njegov volilni rezultat je trikrat slabši kot leta 2014, ko je zbral 39 odstotkov. Čeprav je na lestvicah, ki merijo priljubljenost politikov, uvrščen relativno visoko, bolje od utemeljitelja SMC Mira Cerarja, je na volitvah dobil manj točk od Cerarja; utemeljitelj stranke se je moral zadovoljiti s 16-odstotno podporo. Ljudska modrost, da se na majhnem kupu gnoja petelini prej zmlatijo kot na velikem, v primeru rivalstva med Cerarjem in Brglezom ni nujno dovolj povedna. Med njima pač obstajajo pomembne politične razlike. Te sicer niso tako zelo velike, da bi bila miroljubna koeksistenca znotraj ene politične stranke povsem nemogoča. Hkrati pa niso tako majhne, da bi jih smeli spregledati. Milan Brglez, denimo, bi priznal Palestino. Ideja, da bi veljalo Palestino priznati, mu je tako prirasla k srcu, da je v prejšnjem parlamentarnem sklicu skušal uloviti zadnje roke za priznanje. A Brglezovi poslovniški manevri niso uspeli, ker so se k poslovniškim manevrom zatekli tudi tisti, ki so do priznanja Palestine skeptični. Cerar, denimo, ni videl pravega razloga, da bi Palestino priznali prav zdaj.
Brglez je bil proti žici na meji. Cerarja so sicer motile estetske dimenzije žice, zdela pa se mu je funkcionalna. Brglez je nasprotoval novi zakonodaji o tujcih in je v državnem zboru glasoval proti restriktivnemu vladnemu predlogu. Cerar kot šef vlade je bil seveda za. Ker je februarja lani Brglez nasprotoval vladnemu predlogu, se je v SMC že pripetil ravs, ob katerem je Cerar pozval Brgleza, naj odstopi s funkcije podpredsednika stranke. A sta se potem iskreno pogovorila in bojno sekiro zakopala.
Politične razlike med Cerarjem in Brglezom, vidne v obdobju, ko je SMC vodila vladajočo koalicijo, so bile do neke mere tudi posledica funkcij, ki sta jih zasedala. Šef vlade je pahnjen v vlogo političnega realista. Šef parlamenta je lahko v svoji politični načelnosti nekoliko bolj romantičen. Mimogrede, Brglez se je v doktorski disertaciji med drugim ukvarjal tudi s kritiko koncepta političnega realizma. Prve korake akademske kariere je naredil na FDV, kjer je diplomiral, magisterij je končal pri profesorju Borutu Bohtetu na ljubljanski pravni fakulteti, doktoriral pa je pri profesorju Vladu Benku na FDV.
Pred vstopom v politiko je bil Milan Brglez dejaven v politološkem društvu, leta 2011 pa je postal podpredsednik Rdečega križa.
Vendar pri sporu, ki se je končal z Brglezovo izključitvijo, ni šlo za to, da bi Brglez v Cerarju videl oportunističnega političnega realista, Cerar pa v Brglezu naivnega političnega romantika, ki sanjari o človekovih pravicah. Ravs se je pripetil, ko je stranka za funkcijo predsednika parlamenta nominirala Mira Cerarja. V urah, ko so se pogajalci SMC menili z Marjanom Šarcem, kako naj iz številnih pisanih legokock sestavijo katedralo vladajoče koalicije, pa je pogajanja zbegala novica, objavljena na Slovenski tiskovni agenciji – da je namreč tudi Milan Brglez voljan prevzeti funkcijo predsednika državnega zbora. Brgleza bi podprli socialdemokrati in Levica.
Od kod ideja, da bi Miro Cerar postal predsednik državnega zbora? Zagovorniki tega predloga so imeli pred očmi dva vidika: za predsednika vlade in utemeljitelja stranke je treba poiskati funkcijo, ki je po protokolarni teži dovolj pomembna. In predsednik državnega zbora je pomembna funkcija. Drugič, če naj bi bil Marjan Šarec predsednik vlade, bi bilo nerodno, če bi bival v senci nekdanjega predsednika vlade. Zato bi se nekdanji predsednik vlade preselil v parlament, kjer bi skrbel za akcijsko enotnost vladajoče koalicije, hkrati pa novemu predsedniku vlade s svojo prisotnostjo ne bi jemal avtoritete. In da bi bila arhitektura dovolj dobro opremljena tudi s statičnimi elementi, bi Milana Brgleza postavili, recimo, za zunanjega ministra. S temi vizijami je šla SMC v prvi krog predkoalicijskih pogajanj.
Ker pa se je sredi pogovorov oglasil Milan Brglez s sporočilom, da bi bil voljan še naprej voditi državni zbor, je SMC delovala rahlo neresno, ad hoc zavezništvo – o koaliciji še ne moremo govoriti – pa je za predsednika državnega zbora postavilo Mateja Tonina. Viri blizu SMC pravijo, da se je – kot se reče – Cerarju film strgal pred konstituiranjem državnega zbora. Brglezova torkova izključitev torej ni bila vročekrvna, slabo premišljena, hipna reakcija. Cerar je imel na voljo za razmislek cel vikend.
Zanimivo pa je, da je Brglez po izključitvi občinstvu skušal prodati interpretacijo, da je bil zadnji branik pred apokaliptičnim, nenačelnim vstopom SMC v koalicijo z Janševo SDS. In za SMC naj bi bila moteča njegova pokončna drža.
Nerodna dimenzija te interpretacije je, da je Miro Cerar v zadnjih mesecih postal prav dolgočasen, ker je identiteto SMC gradil na temeljni programski točki, da ne bo šel v koalicijo z Janšo. Če bi šel v koalicijo, bi na naslednjih parlamentarnih volitvah zelo težko prepričal štiri odstotke volilnega telesa, naj stranki omogoči vnovičen vstop v državni zbor. Da bi bila koalicija s SDS za SMC pogubna, razumejo v sekretariatu stranke. Hkrati bi hipotetična koalicijska povezava SDS-SMC morala prestati tudi test tajnega glasovanja v državnem zboru. Če bi, denimo, kak gremi, ki morda deluje v globokem ozadju SMC, sklenil, da gre Cerarjeva ekipa vendarle v koalicijo z Janševimi silami, bi poslanke in poslanci v samoti volilne kabine to domislico lahko torpedirali. Da možnost ni zgolj hipotetična, kaže 21 let star dogodek, ko koalicija, ki jo je sestavljal Janez Drnovšek, na tajnem glasovanju ni dobila zadostne podpore.