Iskanje konsenza

Zdi se, da je parlamentarna demokracija en sam prepir. Vendar se parlamentarni prepir pomembno razlikuje od kavarniškega. Kavarniški prepir sloni na šanku, parlamentarni pa na temeljnih načelih. Temelj parlamentarnega prepira je predhodni konsenz o bistvenih zadevah. Če smo o bistvenih rečeh kot družba res dogovorjeni, je prepir lahko celo produktiven. Konec koncev, parlamentarni prepir preprečuje, da bi v roke peščice ljudi prišlo preveč družbene moči, ker ena polovica parlamenta nadzoruje drugo.

Čeprav so ocene o pomanjkanju družbene sloge pogoste, je od leta 1990 v Sloveniji okrog temeljnih načel vzpostavljen spodoben družbeni konsenz. Strinjamo se, da ima načelo o oblasti ljudstva parlamentarno formo, volitve pa so mehanizem, ki ljudsko voljo prevedejo v oblastne strukture. Strinjamo se o tržni ekonomiji, ki temelji na spoštovanju lastnine in je opremljena z elementi socialne države. Strinjamo se, da ima država monopol nad legitimno uporabo sile. Strinjamo se, da je človeško življenje nedotakljivo. Bolj ali manj se strinjamo celo o tem, da državo vidimo kot del zahodne civilizacije, polemiziramo pa o tem, kakšni naj bi bili mostovi, ki Slovenijo povezujejo z vzhodom. Je to brv, viadukt genovskega tipa ali Tromostovje?

Vprašanje pa je, ali so temeljna načela še vedno čvrsta. Ali temeljna načela ogrožajo realne sile ali pa gre za pobalinske domislice? Je ideja Andreja Šiška, da bi ljudstvo oblast vzelo v roke na način, ko bo samoorganizirana državljanska milica skrbela za red, mir in varnost pred migrantsko grožnjo, gostilniška domislica ali realna grožnja ustavnim načelom? Je govoričenje o nacionalizaciji zasebne lastnine, ki ga je mogoče slišati na levih robovih parlamentarne politike, nezrel retorični vložek ali domislica z realno težo? Je konsenz skrhan?

Da konsenz o temeljnih rečen ni samoumeven, lahko zaznamo na izvedbeni ravni. Celo v pravosodju, ki bi moralo biti najbolj predvidljiv družbeni podsistem, standardi niso jasni. Kakšna naj bo količina in kakovost dokazov, da bo neko dejanje dobilo status kaznivega dejanja, hkrati pa bo dejanje nedvoumno povezano s storilcem? Ali zadošča dokaz, da ima osumljenec na roki sledove smodnika, ali mora tožilstvo sodišču prinesti tudi pištolo, iz katere se še vedno kadi? Je zaplemba premoženja neznanega izvoda dopustna, če je to premoženje z dvomljivimi posli nastalo pred sprejetjem zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora? Velja napoved, da bo skupina zamaskiranih fantov zrušila oblast, jemati kot neslano šalo, treniranje svobode govora ali kot realno grožnjo ustavnemu redu?

Pomembna grožnja konsenzu o temeljnih zadevah stanuje v državnem zboru. Logiko nastajanja zakonov lahko ponazorimo z razpravo ob sprejemanju zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Če je bil prvotni osnutek dokaj zadržan, je poslanska skupina SDS v tekst vnesla revolucionarne elemente. Izrazita retroaktivnost zakona naj bi omogočila, da bi država zaplenila tajkunsko, udbomafijsko premoženje. Zakon se je iz abstraktne, brezosebne norme spremenil v konkretno navodilo. Ob sprejemanju zakona poslanci niso imeli pred očmi spornih ravnanj, ki naj bi jih zakonodaja z abstraktnim pravilom preprečila, temveč zelo konkretne ljudi, konkretne družbene skupine.

Potem pa je sledil poetični obrat. Ko je predpis izšel v uradnem listu in so ga tožilci prebrali skozi svoje naočnike, so ugotovili, da lahko zakon služi kot pravni temelj za plenjenje premoženja osebnosti, povezanih z SDS. Tožilci se, skratka, niso lotili plenjenja premoženja udbomafije, temveč Janeza Janše in njegovih politično-gospodarskih sopotnikov, čeprav so najbolj kontroverzni členi zakona nastali prav v SDS.

Izvirni greh slovenske pravne kulture je dokaj star. Zakoni naj bi se ukvarjali z ravnanji, slovenski zakonodajalec pa je imel v obdobju parlamentarne demokracije zelo pogosto pred očmi konkretne osebnosti. Celo ko je nastajala ustava, se je abstraktna pravna norma povsem neprimerno mešala z zelo konkretnimi političnimi dilemami. Ko je šlo, denimo, za ustavni položaj predsednika republike, ustavodajna skupščina ni imela pred očmi lika in dela predsednika kot takega, temveč podobo Milana Kučana in vprašanje, koliko pooblastila naj ima mož, ki je do leta 1989 vodil centralni komite.

Prevečkrat se je zgodilo, da je zakon postal krogla, ki cilja v zelo konkretnega človeka.

Če bi se nova, manjšinska koalicija izognila skušnjavi, da z zakoni cilja v konkretne ljudi, bi bil to kar velik korak. Tudi korak k novemu konsenzu o temeljnih rečeh.