V nadaljevanju preberite:

Nekdanji ambasador v Rusiji Andrej Benedejčič, stalni predstavnik Slovenije pri Natu v Bruslju, vodja misije pri Ovseju na Dunaju, zdaj veleposlanik za nadzor oborožitve, razorožitev in neprofileracijo na zunanjem ministrstvu. Leta 2019 je na FDV doktoriral s tezo Slovanska dimenzija ruske diplomacije, letos je izšla njegova knjiga Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo.

Na naslovnici vaše knjige je satirični zemljevid Evrope iz leta 1859: Aleksander II. vali proti celini veliko kroglo, to je grožnja panslavizma kot protievropskega orožja v rokah carja. Obstaja kaka vzporednica s sodobnostjo?

Zemljevid je zanimiv zaradi tega, ker odraža strah v Evropi tistega obdobja glede možne aktivizacije slovanstva kot faktorja za destabilizacijo. Je posledica jeze Nikolaja I., očeta Aleksandra II., zaradi izdajstva, kot je on to videl, Avstrije med krimsko vojno. In takrat je začel razmišljati, to je bilo prej nepredstavljivo, da bi mogoče vendarle dvignil proti Dunaju narode Avstrije, predvsem slovanske. Tega nikoli ni naredil.

Dejstvo, da je o tem sploh razmišljal, pa priča o tem, v kakšni stiski se je znašel. Nikolaj I. je bil sicer znan po tem, da je preganjal slovanofile, kar je bilo na liniji tradicionalnega ruskega pristopa do pojava slovanstva. V tem smislu je z današnjega stališča zanimivo, da predsednik Putin v svojem govoru 21. februarja slovanstva niti enkrat ni omenil. Osredotočil se je na rusko zgodovino, kar priča o tem, da gre pri invaziji na Ukrajino zopet za ruski velikodržavniški projekt in v svojem bistvu za neslovansko, če ne celo za antislovansko potezo.