V nadaljevanju preberite:

Junaki Georgija Gospodinova se pogosto potikajo po knjižnicah, tudi te predstavljajo nekakšna časovna zaklonišča – v njih so zbrani vse enciklopedije, znanja, zgodbe človeka in sveta. Tudi roman Časovno zaklonišče (Beletrina 2022, prevod Borut Omerzel), za katerega je skupaj s svojo prevajalko Angelo Rodel letos maja dobil mednarodno nagrado booker, je v večjem delu spisal v njujorški Public Library.

Gospodinov v romanu Fizika žalosti tematizira kolektivni spomin in znanja, zaradi katerih se njen protagonist sprašuje, zakaj vendar ni vednosti, ki bi razumela fiziko na ozadju žalosti. V Naravnem romanu skuša spregovoriti o nastanku ali katastrofi sveta in nanj zre skozi oči naravnega sveta. V Časovnem zaklonišču v ospredje postavi strah pred dokončno izgubo spomina.

»Velika množina živega spomina nas zapušča. Ko se to zgodi, spomin postane glavna tema. Družba sama začne razvijati alzheimerjevo bolezen. Nekateri ji pravijo nostalgija,« je med drugim povedal v intervjuju. »Kvalitete današnjega življenja ne moremo povezovati izključno s padcem ali nepadcem komunizma. To v Bolgariji še vedno počnemo. Vmes pa se je zgodilo toliko stvari, ki so korenito spremenile podobo tega sveta.«