V nadaljevanju preberite: 

»Kako potrebna mi je Tvoja knjiga, preden izdam naslednji, drugi zvezek Sistema (Systema Naturae – opomba pisca), Ti ne morem dovolj poudariti, ker se bom brez dvoma iz nje veliko naučil,« je 15. januarja 1761 v pismu idrijskemu rudniškemu zdravniku in botaniku Scopoliju zapisal Karl Linné, takrat osrednje ime botanike in morda naravoslovja nasploh. To je približno tako, kot če bi si danes nekdo dopisoval z nobelovcem ali »imel z njim skupen projekt«. Slovenija je bila v žarišču Linnéjevega zanimanja, saj je v istem pismu zapisal: »… pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.« Scopolijeva Flora Carniolica pa tudi Entomologia Carniolica sta deli, s katerimi je bila botanika na Slovenskem sočasno z znanostjo tistega časa oziroma celo pred svojim časom.

Vendar se razvoj botanike na Slovenskem ni začel šele s Scopolijem, temveč že takoj z renesančno oživitvijo znanosti v Evropi, v prvi polovici 16. stoletja. Takrat je na Primorskem nekaj časa deloval Pietro Andrea Mattioli, zdravnik v Gorici in kasnejši dvorni zdravnik na Dunaju ter avtor znamenite in v več jezikov prevedene knjige Komentarjev k Dioskoridovemu delu De Materia Medica. Knjiga je bogato ilustrirana z lesorezi rastlin, ki jih je raziskoval tudi pri nas na Krasu in v Julijskih Alpah.