V nadaljevanju preberite:

Christian Petzold je v Berlinu najprej študiral nemško književnost, nato režijo. V svetu sodobnega nemškega filma velja za nekakšnega eksperta za duhove, ne nujno samo preteklosti. Njegovi filmski protagonisti, izgubljeni v resničnosti, ki jo je iznakazil kapitalizem, iščejo podporo bližnjega, kogarkoli, pravzaprav pa ljubezen, smisel, prihodnost, pogosto samo prostor, kamor bi se lahko zatekli.

Kmalu po šestdesetem rojstnem dnevu lani septembra je zbolel za covidom-19. »Dobil sem ga od enega od francoskih novinarjev med promocijo Undine v Parizu, tudi sam ni vedel, da ga ima, potem pa se mu je godilo enako kot meni. Skoraj tri tedne sem preležal v postelji, v zadnjem tednu sem celo lahko gledal filme, nekaj filmov Chabrola, Bressona in Truffauta.« In bral Čehova ter se dokončno odločil, da njegov naslednji film ne bo, tako kot je načrtoval, distopičen. »V njem bo osrednji element ogenj, ne več voda, in tako kot bodo v njem goreli gozdovi ob Baltskem morju, bodo v njem izgorevala tudi srca mladine.«

Petzold je odrasel v Haanu, mestecu sredi trikotnika Dusseldorf – Wuppertal – Solingen. V mladosti je bil desno krilo v nogometnem klubu SSVg 06 Haan. Nogomet je pri njem takoj za filmom. »Poleg filmov sem med okrevanjem gledal tudi posnetke desetletja starih tekem, na primer tisto Anglije proti Zvezni republiki Nemčiji leta 1972, ko smo na Wembleyju zmagali s tri proti ena.« Sicer je, lokalpatriotsko, goreč navijač kluba Borussia iz Mönchengladbacha.

V kinematografih Art kino mreže Slovenije v teh dneh predvajajo njegov najnovejši film Undine, za katerega je prejel kar nekaj nagrad, glavna igralka Paula Beer pa na lanskem berlinskem filmskem festivalu nagrado za najboljšo žensko vlogo, tako kot tudi evropsko filmsko nagrado. Petzold živi sredi Kreuzberga, nedaleč od Spreeja, do katerega, kot pravi, v vseh teh letih ni razvil pravega odnosa.