V nadaljevanju preberite:

In nastala je mojstrovina, kakršnih v filmskem svetu ni prav veliko. Film je zdaj dostopen praktično vsem. Sam sem si ga ogledal na slovenski premieri v ljubljanskem Mini teatru, na drugo obletnico začetka brutalne agresije na Ukrajino. To ni zgodovinski film. To je film o grozodejstvih, ki se dogajajo danes. Vojno ti pokaže dobesedno v živo. Tempo je strašen. Niti minute za predah. Gledalci trpijo in jočejo skupaj z žrtvami. Zdravniki, ki v nemogočih razmerah rešujejo ranjene, govorijo v kamero: »Snemajte, da bo svet videl, kako umirajo otroci!«

Film o prvih dvajsetih dneh urbicida mesta je v resnici neverjeten dokument časa. Dokument o ruskih šokantnih zločinih nad Mariupoljem in njegovimi prebivalci. Dokument o tej naši, evropski Gazi. Dokument o strašnih zločinih epskih razsežnosti, ki so tako kruti, da je včasih težko gledati tja na platno. Že samo ta film je gotovo zadosten dokaz za obsodbo v Haagu. Za Vladimirja Putina in vse njegove generale.

Film je zato treba videti. Ne, ker je dobil oskarja, ampak zato, ker je to kruta resnica o tem, kaj Kremelj počne z Ukrajino. Ruski sadizem je v tej vojni dosegel vrh, pravi Aleksander Nevzorov, nekdanji poslanec ruske dume, ki zdaj živi v Kijevu.

Eden vrhuncev tega sadizma je gotovo napad na mestno porodnišnico. Nosečnico tik pred porodom na nosilih odnašajo iz uničene bolnišnice. Kasneje sta umrla oba, otrok in mama. Vse je dokumentirano, vse je posneto v živo, toda Kremelj je takrat odločno trdil, da gre za montažo. Zunanji minister Sergej Lavrov je vztrajal, da porodnišnica ni delovala in da je bil v njej štab »neonacističnega bataljona Azov«.