V nadaljevanju preberite: 

Magister naravoslovnih znanosti s področja varstva naravnih vrednot se z odnosom družbe do narave ukvarja od študentskih let. Prvih deset let je služboval v gospodarstvu, zatem v javnem sektorju. Sprva na Zavodu za gozdove Slovenije, kasneje je bil direktor Kozjanskega parka, leta 2018 je prevzel vodenje Zavoda RS za varstvo narave, ki je osrednja strokovna institucija »državnega« naravovarstva.

Konec leta se mu bo iztekel mandat, potegoval se bo za novega. Želi si več povezanosti, razumevanja, poslušanja, pomoči in predvsem spoštovanja med vsemi, ki delujejo na področju varstva narave in rabe naravnih virov.

Vse sodelujoče, na čelu z državnim vrhom, poziva, naj pri razvojnih investicijah najprej pogledajo na zemljevid Slovenije z vrisanimi naravovarstveno pomembnimi površinami in umestijo razvoj, »ne kakršnegakoli, ampak čim bolj okolju prijazen«, tja, kjer je za naravo najmanj boleče. Prednost pri novih investicijah naj imajo degradirane površine.
 

Zadnje leto je bilo na področju varstva okolja in narave sprejetih ali predlaganih več škodljivih zakonskih sprememb, nazadnje novela zakona o vodah. Mnenja zavoda za varstvo narave o teh spremembah ni bilo slišati, ali pač?

Zavod budno spremlja vse spremembe. Intenzivno se vključujemo v pripravo osnutkov pripomb na spreminjajočo se zakonodajo, skladno s postopki in kadar je predvideno, da smo zraven – pri interventnih zakonih ne. S stališča ohranjanja narave je sila pomembno, da se naše pristojnosti – smo nosilec urejanja prostora – ne krnijo. In to se s spremembami zakona o urejanju prostora in še kakšnega spreminja. Razumemo in podpiramo zmanjševanje birokratskega bremena države, a zmanjševanje vloge naravovarstvene stroke, sploh v obdobju enormnega zmanjševanja biotske raznovrstnosti po svetu, ni pametno. Naša vloga mnenjedajalca, pripravljavca strokovnih mnenj, ostaja tudi po zakonu o vodah.

Drugo, kar je zelo pomembno, je, da je varstvo narave stvar družbenega dogovora, ta pa je stvar politike. Zavod za varstvo narave ni politična institucija, ampak strokovni zavod. Res je, da nismo tako glasni kot nevladne organizacije, kar pa ne pomeni, da z njimi ne sodelujemo ali se ne odzivamo na razvojne načrte. Z vso odgovornostjo si upam trditi, da je ohranjena biotska raznovrstnost v naši državi predvsem plod dela našega zavoda. Dokazi za to so v poročilih o našem delu, ki so javno dostopna.

Če ob tem upoštevate, da nas je za območje celotne države samo oseminšestdeset, vam mora biti jasno, kako enormen prispevek in energijo vlagajo sodelavci za ohranjanje biotske raznovrstnosti, življenjskih prostorov, naravnih vrednot in vseh drugih nalog, ki jih imamo. Smo pred zaključkom priprave nove sistemizacije, o kateri pričakujemo, da jo bo ministrstvo za okolje in prostor podprlo. Zavod se mora nujno kadrovsko podpreti in razširiti, drugače ne bomo več zmogli vseh nalog, ki prihajajo.