V nadaljevanju preberite:

Kaj torej lahko človek, ki ne doživlja depresije, ampak samo realistično, čeprav zelo pesimistično gleda na svet – lahko bi rekli tudi, da ima izkušnjo depresije, ki to ni – dobi v filozofskem svetovanju? Lahko je to uvid, zaradi katerega je njegovo počutje lahko boljše. Pojasnimo.

Ko nekdo zelo črnogledo, vendar realistično razmišlja o svetu, v katerem živimo, gre za to, da postavi pod vprašaj samoumevne vrednote, ideje, po katerih živimo. To v prvi vrsti pomeni, da avtonomno (brez sklicevanja na katerokoli avtoriteto zunaj sebe) spreminja sebe (svoj jaz) tako, da postaja svoja boljša različica. To avtonomno samospreminjanje pa je tudi tisto, kar človeka vzpostavlja kot človeka, se pravi tisto, kar ga loči od drugih živali. Oziroma pri zelo črnogledem, vendar realističnem razmišljanju o svetu gre za raziskovanje svojega življenja, ki ima tako smisel. Kot namreč pravi starogrški filozof Platon v svojem delu Apologija, neraziskano življenje ni vredno življenja. Platon torej pravi, da je smiselno le tisto človeško življenje, ki je avtonomno samospreminjanje.

To, kar lahko nekdo z izkušnjo depresije, ki to ni, uvidi v pogovoru s filozofskim svetovalcem – in se zato bolje počuti –, je torej na primer, da ko zelo črnogledo, vendar realistično razmišlja o svetu, pravzaprav avtonomno spreminja sebe oziroma raziskuje svoje življenje, ki ima tako smisel.