V nadaljevanju preberite: 

Na povabilo Slovenskega filmskega centra je bil pred tedni pri nas Olivier Henrard, izvršni direktor francoskega Nacionalnega centra za kinematografijo in animacijo (CNC). V pogovoru za Delo je razgrnil stari francoski filmski know-how: kako ga branijo v tem hitro spreminjajočem se svetu, ko se porajajo nove tehnologije in ideologije, hkrati pa prilagajajo za prihodnost.

Kako gre francoski kinematografiji? Slabše kot kdaj prej ali bolje, kot je pričakovati tudi v prihodnje?

Dobro ji gre. Francoski trg je največji v Evropi, pred tremi desetletji smo vsako leto prodali 130 milijonov vstopnic za kino, pred pandemijo covida-19 pa od 200 do 210 milijonov. Italijani, Španci in Nemci so jih polovico manj, Britanci približno 150 milijonov. Zdaj, po zdravstveni krizi, se hitreje postavljamo na noge kot drugi, saj smo lani spet prodali 160 milijonov vstopnic, letos pa pričakujemo, da jih bomo od 180 do 200 milijonov. Lepo se približujemo predpandemičnemu obdobju.

Kar je slišati izjemno, saj smo v času velikanskih družbenih sprememb in brezštevilnih oblik razvedrila, tudi filme si lahko ogledamo kar na dlani, na telefonskem zaslonu. Kako je mogoče, da se francoska kinematografija tako dobro drži?

Prepričani smo, da pretočniki vsebin, kot so Netflix, Amazon, Apple in drugi, niso konkurenca kinodvoranam, saj ne gre za enako izkušnjo. Ljudje, ki imajo radi filme, te gledajo na različnih plaftormah. Po pandemiji so se v kinodvorane najprej vrnili mladi, čeprav ti pogosto spremljajo filme kar na telefonskem zaslonu. A za nas ni toliko pomembno število prodanih vstopnic, ampak da se ljudje zanimajo za različne filme ... S pestrostjo produkcije nimamo težav, ta je zagotovljena: leta 1995, denimo, smo uradno naredili manj kot sto filmov na leto – govorim o uradnih filmih, posnetih skladno z zakonodajo, ki prejemajo finančno pomoč CNC-ja –, medtem ko jih je zdaj že več kot dvesto. Tako bogate ponudbe nismo imeli še nikoli v zgodovini francoske kinematografije. A problem je, da se občinstvo osredotoča zgolj na določene filme, na blockbusterje, kar četrtino drugih pa si po Franciji ogleda manj kot deset tisoč gledalcev. Naj povem, da je ob dvesto tako imenovanih uradnih filmih, ki jih odobri CNC, vsako leto posnetih še okoli sto neuradnih oziroma divjih; v teh časih ni težko narediti lastnega filma, saj je tehnologija dostopna širokemu krogu ljudi. Za povrhu nastane približno sto filmov še v mednarodni koprodukciji, z določenim francoskim deležem. Vsako leto torej ustvarimo približno štiristo filmov, domačih in v koprodukciji, polovico pod okriljem našega centra.