V nadaljevanju preberite še:

Nisem vedela, da je Jurij Zrnec izrazito jutranji človek. Dobila sva se na jutranjem oktobrskem medlem soncu, prišel je z nasmeškom, s prožnim korakom, v usnjeni jakni, skoraj kot bi stopil iz Brandovega Divjaka. Bova najprej kavo, ne? me je pogledal in se nato zazrl v natakarja, ki se mu je v hipu, ko ga je prepoznal, razjasnilo obličje. Nekaj zabavnih dovtipov, ki jih je stresel mimogrede, in nenadoma smo bili vsi trije še boljše volje, kot preden se je butnil na stol.

Pogovor z njim tokrat ni vzbujal vrtoglavice zaradi nenehnih miselnih obratov, zasukov, nepričakovanih asociacij, kot sem bila vajena. Ne, tokrat je na vprašanja odgovarjal z mirnostjo, poglobljenostjo; v njem sem začutila neprikrito zadovoljstvo nad vlogo Kreonta v Smoletovi Antigoni, ranljivost, nežnost, ki jo je seveda hitro začinil s kakšnim njegovim dovtipom, da ne bi slučajno pozabili, da se pogovarjam s komikom. In ja, da ne bi slučajno zašla v prehudo patetiko.

Najbrž nikoli ne potrebuješ posebnega povoda za pogovor z Jurijem Zrnecem, a vendar: ravno mineva dvajset let, odkar je član ansambla SNG Drama, naslednji teden se bo odvrtela petdeseta predstava Velikega diktatorja, za dvojno vlogo brivca in diktatorja je dobil Severjevo nagrado; hkrati pa na odru Drame blesti v vlogi tebanskega vladarja Kreonta, v Smoletovi Antigoni, mitskem slovenskem dramskem tekstu, ki ga je na oder Drame postavil Janez Pipan.

-  Vemo, da je Dominik Smole Antigono napisal konec petdesetih, ko se je o tabuiziranih vprašanjih o temi izdajstva, likvidacij političnih zapornikov, povojnih pobojih že govorilo, a na skrivaj.

Ja, in napisal jo je na bencinski črpalki na Viču, kjer je delal. Kakšne ikonične stvari lahko nastanejo na črpalki, ne?

Zanimivo se mi zdi, da takrat v tem tekstu državni aparat ni prepoznal očitnih asociacij na režim. Če bi se bolj poglobil v tekst in videl vzporednice s povojnim dogajanjem v takratni Jugoslaviji, bi lahko marsikdo od vpletenih končal na tistem zloglasnem kvarnerskem otoku. Na koncu prvega dela predstave si je Janez zamislil prizor, v katerem se Kreont odloči, da se bo spustil v jamo, ki je nekakšen množični grob. Tu je alegorija na povojne poboje pa tudi na vsa množična grobišča, ki so jih zakrivili diktatorji po svetu. In to še kar traja ...

- Genialnost je nevarna stvar. Hiperobčutljivost je nevarna stvar. Lahko prestopiš čez.

Nevarno je predvsem naše dojemanje sebe. Po moje globina in višina, torej krivulja, koliko daleč lahko greš. Mislim, da se je mama zelo dobro zavedala, da lahko zdrsnem na drugo stran krivulje, ne govorim o medicinskem terminu, zgolj to, da greš lahko v svoji strasti, kreativnosti čez rob. In potem se ti zgodi, kar se mi je zgodilo v tistih letih, o katerih sem sicer že nekaj govoril, torej dve pljučni emboliji, pa noga ….

Gotovo sem imel od malega to, da sem vsrkaval čustva drugih, da sem izredno intenzivno čutil stvari. Tudi druge krivice in bolečine sem včasih občutil tako močno, da sem jih sprejel za svoje. In to je lahko nevarno. Tukaj je moja mami imela kar težko nalogo. Dobro me je ščitila.

Vaš najuspešnejši gledališki lik v zadnjem času je dvojna vloga v Chaplinovem/De Breovem Velikem diktatorju, za katerega ste dobili Severjevo nagrado. V kratkem boste odigrali že petdeseto ponovitev. Tudi ko ste gostovali v Beogradu, Jugoslovanskem dramskem gledališču, so vas počastili z ovacijami.

Tisto je bil lep občutek, ja. Ko vidiš, kako občinstvo, ki ni še nikoli slišalo za Zrneca, prepozna tisto, kar si vložil v to. Dobro smo naredili ta komad.

Si predstavljam, da je, kljub temu da je komedija, polburleska, to psihofizično izjemno naporna vloga, preskakovanje iz lika v lik, iz judovskega brivca v diktatorja in nazaj. Očitno vam je De Brea dal precej proste roke pri soustvarjanju?

Je bila kar shizofrenija, ja. A hkrati je bilo tudi nekaj igralske perverzije. In veste, zakaj? Ker lahko za ljudi v ta navidezno lahkoten esprit zapakiraš izredno čustveno stvar. Tam jih dobiš, kjer te ne pričakujejo. Prizor s piščančki, recimo. Pa na koncu z raco. Tega pri Chaplinu ni bilo, nastalo je v mojih improvizacijah. Je pa izredno osebna stvar, nekakšen izstop iz žanra. Ko te nekaj sladko zaskeli, zaboli. Se pravi: da se da. Se da. In to mi je še ljubše. Da ta kontrastni moment vključiš tam, kjer ga občinstvo ne pričakuje.