V nadaljevanju preberite:

Dobila sva se v Sežani, tam pred pošto. Hotela sem v živo videti stvaritve, ki jh objavlja na internetu. Železnico, ki na fotografijah deluje, kot da je v merilu 1:1. Pa ni. Sedla sva za mizo v skromni hiši, ki jo ima v najemu. Kjer pozimi na drva kuri samo v kuhinji, drugje zmrzuje v ledu, dobesedno. Ko pride kaj denarja od javnih del, si pri mesarju uredi nekaj mesa in pripravi bolonjsko omako za ves mesec. »Špageti so se podražili,« pristavi.

Da Rafael Vončina, ta imenitni umetnik, živi na robu revščine – kaj, v njej! –, me je spreletelo. To pač ne gre! Potem mi na sredini pogovora pove, kako ga je življenje v nekem trenutku po dolgem in počez zlomilo. Ko življenje zaboli, zboli tudi duša. Potem se je vrnil ...