V nadaljevanju preberite:

Zato so vojne/nasilje/ubijanje vedno prva snov človeških znanj (epistemologij) – mitologij, teologij, filozofij, umetnosti, znanosti. Te se med seboj podpirajo v spoznanju, da je nasilje imanentno človeku; je njegova natura in kultura/nadstavba. Namreč, prav nasilje razjasni bistvo pojma kultura: kultura kaže, kako ravnamo drug z drugim. Znova zelo slabo, saj zmagujejo strah, nasilje, uničevanje; izgubljajo pa varnost, blagostanje, mir.

Važno: epistemologije (specifična »znanja«), najbolj teološke in ideološke, brutalni ščuvalci/utemeljevalci nasilja. Epistemologije so veščine »kultiviranja« človeka tudi, ko gre za uničevanje. Smo pri razliki, kako natura/physis/priroda ohranja življenje z evolucijo in kako ga kultura uničuje z devolucijo, kamor sodijo višji cilji. Skupno jim je: prvič, reciklaža – nekdanje (bog, partija, vodja) »plemenitijo« današnji (nacija, suverenost, identiteta); in drugič v praksi vedno nižajo vrednost življenj in oznanjajo »nesmrtnost« po nasilni smrti. Višji cilji vedno diskriminirajo po spolu, barvi, prepričanju. Etnično čistijo, terorizirajo, ubijajo. Problem je, da človek ideale vedno opira na nasilje – mučeništvo, žrtvovanje, svetništvo, herojstvo.