V članku lahko preberete:

V osmrtnici, objavljeni v časopisu Delo, je pisalo, da je Milka Petrovec odšla »z zaupanjem v neznano«. Besedo Neznano je v svoji knjigi Z zaupanjem v Neznano (1999) pisala z veliko začetnico. V knjigi, v kateri je opisala svoje izkušnje z neznanimi silami, s katerimi je poskušala pomagati ljudem, je svoje temeljno občutje življenja opisala tako: »Počutim se kot orel, ki prvič zleti iz svojega gnezda in razprtih kril zre v mogočne gore in širne planjave in se temu, kar vidi, ne more načuditi. Krila mu sicer drhtijo, zanašata ga neizkušenost in nedoraslost, bega ga pristan, a leti naprej. Na krila pa je pripel predvsem zaupanje. Varnost, toplota in preskrbljena hrana v gnezdu mu ne odtehtajo obzorja, uzrtega v svetlobi.« Zato sem jo vedno občutil kot svojo zaveznico.

Le mesec dni pred njeno smrtjo sem se z njo srečal v gledališki predstavi. Bila je namreč navdih za enega od likov v mojem romanu Skrij me, sneg, po katerem je maja letos Dragan Živadinov ustvaril gledališko predstavo – in prav lik partizanke, jasnovidke in zdravilke, inspiriran z Milko Petrovec, je bil v tej predstavi centralen.