Avtorske pravice so zaščitene bolje. Javni interes pa slabše

Septembra je bila po nujnem postopku sprejeta nova zakonodaja o avtorskih pravicah. Menda so državi grozile kazni, ker ene od evropskih direktiv ni prenesla v nacionalno zakonodajo. Paradoksalno – po sprejetju zakona je bil sklican posvet o novi ureditvi. Ta v znanost in izobraževanje prinaša nove probleme.

Z novelama zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I) in zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP-A) se v slovenski pravni red predvsem implementira evropska direktiva o avtorskih in sorodnih pravicah na digitalnem trgu. Poudarek je na predvsem, saj najdemo strokovnjaki za avtorsko pravo v novelah kar nekaj novosti, zlasti novih pravic in upravičenj do nadomestil, ki niso povezani z direktivo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) in Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) sta v postopku medresorskega usklajevanja sodelovala zlasti z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), s službo vlade za digitalno preobrazbo in ministrstvom za pravosodje.

Zakon, ki ga je pripravila prejšnja vlada, se je kljub intenzivnemu prizadevanju deležnikov s področja raziskovanja in izobraževanja ter pristojnih ministrstev vse od prvega predloga (2021) bore malo spremenil: večji pozitivni premik glede izjem v javnem interesu se je zgodil praktično samo zaradi vztrajnosti službe za digitalno preobrazbo, ki je podprla raziskovalce, delujoče na področju podatkovne analitike. Dodatno je na pobudo deležnikov in MIZŠ po več kot dvajsetih letih v Sloveniji končno uveljavljena izjema za znanstveno raziskovanje – vendar žal v bistveno ožjem obsegu, kot ga je prvotno predlagalo MIZŠ.

Imetnikom pravic (filmska industrija in kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic) je uspelo prepričati prejšnjega gospodarskega ministra, s pomočjo urada za intelektualno lastnino pa tudi ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo v novi vladi, da so številne novosti, ki jih zakon prinaša zlasti imetnikom pravic na področju avdiovizualnih del, nujne in jih je zato treba implementirati, da bi se izognili gromozanski kazni, ki naj bi sicer zaradi zamude pri implementaciji direktive grozila Sloveniji. Gre za zlorabo demokratičnega postopka, ki sta ji – zaradi pomanjkanja znanja ali zaradi razlogov druge narave – sledila minister Han in državni sekretar Židan. Gre tudi za zamujeno priložnost, da bi se področje za slovenske ustvarjalce kot tudi slovenske raziskovalce in izobraževalce uredilo učinkovito. Urad za intelektualno lastnino je tako utrdil položaj, ko ne deluje kot nevtralni pripravljavec zakona, ampak kot organ, ki deluje zlasti v interesu imetnikov pravic, ki jih avtorskopravna zakonodaja sicer enači z avtorji – ustvarjalci, čeprav so v resnici skupina s povsem drugimi interesi.

Obetaven začetek

Predstavniki raziskovalnih organizacij, izobraževalcev in ustanov za varstvo kulturne dediščine so na posvetu predlagali, naj državni sekretar ne išče enotnega pogleda na intelektualno lastnino, ampak naj zagotovi prostor za razpravo, kjer se bodo stališča vseh deležnikov tehtala z enakimi vatli. Interesi imetnikov pravic – v številnih primerih tujih imetnikov pravic – namreč zdaj praviloma in po netransparentni poti predstavljajo ne samo izhodiščni položaj sprejemanja zakonodaje, ampak so po presoji pravnih strokovnjakov z urada tudi končno merilo, katere argumente je vredno upoštevati in katere ne.

Novega zakona se lahko veselijo predvsem imetniki pravic iz filmske industrije. Nekateri njihovi predstavniki so se na posvetu uradu za intelektualno lastnino in MGRT zato tudi javno zahvalili. Ni skrivnost, da so predstavniki filmske industrije v postopku priprave zakona najeli pravne svetovalce, ki od nekdaj (velikokrat netransparentno) sodelujejo z uradom, tokrat pa tudi poslovne svetovalce, ki so pomagali prepričati pripravljavce zakona.

Upamo, da je bil pristojni minister, ki je zaradi obsežnih državnih subvencij na račun tujih filmskih produkcij obiskal snemanje filma v Piranu, nagrajen z rokovanjem s Halle Berry.

Postopek sprejemanja zakonodaje se je sicer začel obetavno. URSIL je že decembra 2020 pozval zainteresirano javnost, da posreduje predloge, kako naj se implementira direktiva. Že takrat so se odzvale številne raziskovalne in izobraževalne institucije ter ustanove za varstvo kulturne dediščine. Pri oblikovanju prvega predloga zakona, ki je bil javno objavljen maja 2021, pa njihovi predlogi niso bili v ničemer upoštevani. Predlagatelji zakona so jih v večini ignorirali tudi v nadaljevanju: februarja 2022, junija 2022 in tudi avgusta 2022, ko je bil predlog poslan v obravnavo v državni zbor, kar se ni spremenilo vse do 29. septembra 2022, ko je bil zakon sprejet po nujnem postopku.

Izobraževanje za izjeme

Vsak predlog zakona je bil z MGRT posredovan v medresorsko usklajevanje, kjer naj bi ministrstva medsebojno uskladila besedilo predloga. V postopku usklajevanja je redno aktivno sodelovalo MIZŠ in se zavzemalo za jasne izjeme za namen poučevanja in znanstvenega raziskovanja, ki bi izobraževalcem in raziskovalcem omogočale prosto uporabo avtorskih del v primerih, ko uporaba ne bi bila namenjena doseganju gospodarske koristi. Takšno ureditev smo namreč v ZASP pri neposrednem pouku poznali doslej in je predstavljala primer progresivne ureditve, ki so jo mnoge države članice imele za zgled. Ker pa je izjema urejala le neposredni pouk, ki naj ne bi obsegal tudi učenja s pomočjo tehničnih sredstev (npr. zoom), so se predlagale spremembe. Predlogi in stališča MIZŠ niso bili v ničemer uslišani: v sprejetem zakonu je izjema za poučevanje z uporabo digitalnih sredstev ali na daljavo po novem plačljiva, zožil pa se je celo obseg že obstoječe izjeme za neposredni pouk.

Dodatno izjema ne velja za primere, ko so vsebine licencirane na trgu. Te spremembe glede izjem za poučevanje so sicer rezultat lobiranja kolektivnih organizacij s področja literarnih del in reprografije, vendar bo moralo pristojno ministrstvo »odpreti malho« vsem kolektivnim organizacijam, ki delujejo v Sloveniji. Po novem bodo morale izobraževalne institucije plačevati za uporabo avtorskih del, ki jih bodo pri poučevanju uporabljali učitelji in predavatelji za t. i. ilustrativne namene. To v praksi pomeni, da bodo učitelji in predavatelji v razredu ali prek spletnih orodij svojo razlago lahko podkrepili npr. s fotografijami, izseki filmov ali drugih avtorskih del, da bi bilo njihovo poučevanje bolj zanimivo, tako kot so to počeli doslej brez vsakršnih nasprotovanj imetnikov pravic, vendar bodo od zdaj naprej kolektivne organizacije (ZAMP, Sazas, Aipa, IPF) za to prejemale nadomestila. To za našo družbo ni prava rešitev. Ustavnopravno bolj uravnotežen režim bi bil, da se za te namene določi prosta uporaba, tako kot smo jo za neposredni pouk poznali že prej. Takšno uporabo dopušča tudi direktiva in sta jo sprejeli tudi sosednji Madžarska in Hrvaška.

Podatkovno rudarjenje

Zakaj je v Sloveniji lobistom uspelo prepričati ministrstvo, da je pri nas za uporabo za ilustrativne namene treba uvesti nadomestilo, bi znal povedati predvsem bivši minister Počivalšek, ki jim je široko odprl vrata, sedanja vlada pa le nadaljuje staro politiko. Da je rešitev še bolj kritična za izobraževalce in raziskovalce, učitelji za namene ilustracije ne bodo smeli uporabiti tistih avtorskih del, za katera bodo založniki ponudili licence na trgu. To pomeni, da si je največji založniški biznis v Sloveniji, biznis izdajanja učbenikov in delovnih zvezkov, zagotovil pogoje po svoji meri. Povsem razumljivo je, da želijo založniki izobraževalcem prodajati svoje produkte in služiti na trgu. Manj razumljivo pa je, da jih državne strukture pri tem podpirajo, čeprav jim ustavnopravni red, zakonodaja EU, primerljive rešitve v drugih državah članicah in že obstoječe rešitve v slovenski zakonodaji omogočajo drugačno ureditev. Tudi tu se lahko vprašamo, ali gre za neznanje pripravljalcev zakona ali za kaj drugega. Na posvetu je razpravljavec pravilno izpostavil, da gre za prenos denarja iz ene malhe v drugo – za prenos proračunskega denarja h kolektivnim organizacijam.

V sprejeti noveli ZASP-I je bilo glede na predhodne verzije največ sprememb in izboljšav na področju ureditve besedilnega in podatkovnega rudarjenja, za kar gre največ zaslug vztrajanju službe Vlade RS za digitalno preobrazbo. Ministrica dr. Stojmenova Duh ni privolila v koalicijsko deljenje pogače pri sprejemanju ZASP in je vztrajala pri primerni ureditvi področja, ki ga zelo dobro pozna in je ključno za razvoj podatkovne analitike, temeljnega postopka pri tvorjenju umetne inteligence. V novosprejeti noveli ZASP je tako urejena splošna izjema za besedilno in podatkovno rudarjenje in izjema v namene znanstvenega raziskovanja. Po novem je pri podatkovni analizi za namene znanstvenega raziskovanja dovoljen tudi oddaljen dostop do vsebin oziroma rezultatov, vključenih v podatkovno analitiko, in digitalizacija analogne vsebine. Določeno je tudi, da lahko podatkovno analitiko v namene znanstvenega raziskovanja izvajajo tudi fizične osebe, ki pripadajo raziskovalnim organizacijam, javno dostopnim arhivom, knjižnicam, muzejem, ustanovam filmske ali avdio dediščine in javnim RTV-organizacijam. Ker se je v preteklosti izkazalo, da stvari kljub izjemam na papirju ne delujejo v praksi, saj jih imetniki pravic lahko neupravičeno blokirajo s tehnološkimi ukrepi, je po novem določeno, da morajo imetniki pravic v teh primerih na zahtevo upravičenca tehnološke ukrepe odstraniti v 72 urah.

Še vedno ostaja sporno, da v primeru nespoštovanja te obveznosti v zakonu ni predvidena nobena sankcija, kot so jo sicer predlagali tako služba Vlade RS za digitalno preobrazbo kot MIZŠ in številni deležniki. Velik problem predstavlja tudi dejstvo, da ni izrecno določeno, da zakoniti dostop do vsebin, ki upravičencem omogoča izvajanje rudarjenja, vključuje tudi dostop do vsebin na odprtem spletu. V direktivi je namreč v recitalih izrecno določeno, da bi moral zakoniti dostop v skladu z ureditvijo v direktivi vključevati tudi dostop do del, prosto dostopnih na odprtem spletu. Pri nas je zakonodajnopravna služba, ki z zadevnim recitalom očitno ni seznanjena, zahtevala, da se upošteva definicija zakonitega dostopa, kot je tudi sicer veljavna za celoten ZASP, ki pa ne vključuje (vseh) vsebin, prosto dostopnih na spletu. To področje bo v prihodnosti najverjetneje predmet sodnega spora, ki se lahko zaključi pred Sodiščem EU, zato je res slabo, da predlagatelji zakona niso sledili stališčem stroke.

V Sloveniji je po novem s skoraj 20-letno zamudo končno urejena tudi nova splošna izjema za znanstveno raziskovanje, ki predstavlja implementacijo stare direktive InfoSoc iz 2001. Problematično je, da zakonodajalec ni sledil predlogom resornega ministrstva in je izjema zastavljena preozko, zato upamo, da bodo sodišča v primeru sporov primerno in razumno določila obseg izjeme. V členu je sicer določeno, da je obseg, v katerem lahko raziskovalci reproducirajo dela za namen znanstvenega raziskovanja, omejen na 15 odstotkov dela, čeprav to ni namenjeno doseganju gospodarske koristi (oziroma 75 odstotkov za potrebe lastnega znanstvenega raziskovanja).

Določba s področja podatkovne analitike in splošna izjema za znanstveno raziskovanje sta edini svetli točki novele ZASP-I, ki se ju lahko raziskovalci in izobraževalci razveselijo. Upravičeno so lahko ogorčeni, saj so se v dolgotrajnem postopku priprave predlogov v javni razpravi in medresorskem usklajevanju angažirali tudi glede številnih drugih določb. Brez uspeha so opozarjali na številne problematične rešitve, ki bodo lahko ovirale odprto znanost in odprto izobraževanje, ki imata sicer pomembno mesto v razvojnih strategijah Slovenije. Prisluhnili jim niso ne vlada ne poslanci državnega zbora.

Odprte licence

Pripravljavci zakona, tako pod prejšnjo kot tudi sedanjo vlado, so slepo sledili deležnikom, ki so zastopali interese imetnikov pravic, zlasti imetnikov pravic na področju tuje filmske industrije in slovenskih kolektivnih organizacij. V postopku je bilo presenetljivo tudi, da so komercialni uporabniki, ki so sicer zelo glasni v postopku sprejemanja ZASP, v zadnjih krogih usklajevanj po februarju 2022 popolnoma utihnili.

Smiselno je problematizirati tudi odgovornosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, v zvezi s katero predlagatelj ni upošteval priporočil komisije, niti ne razlage, ki jo je podalo Sodišče EU v sodbi C-401/19, v kateri je bil poročevalec slovenski sodnik dr. Marko Ilešič. Primerna implementacija te problematike bi morala podrobno urejati varovalke svobode govora in drugih pravic, ki so tesno povezane z dejavnostjo ponujanja storitev deljenja vsebin na spletu. V luči pohval, ki jih je od strokovnjakov požela nemška implementacija, bi se predlagatelj lahko zgledoval po njej. A se ni.

Verjetno bodo največ problemov prinesle številne določbe novele, ki v slovenski pravni red vnašajo nove pravice do nadomestil, ki se jim ni mogoče odpovedati. Sprejetja teh določb direktiva ne nalaga, kar pomeni, da je bilo sklicevanje na kazen evropske komisije najmanj v zvezi s temi spremembami metanje peska v oči. Bodo pa vse te spremembe velika ovira pri uresničevanju začrtanih strategij na področju odprte znanosti in odprtega izobraževanja. Nove so tako določbe, da traja varstvo avdiovizualnega dela 70 let po smrti zadnjega preživelega od soavtorjev, določbe o avtorjevi neodpovedljivi pravici do nadomestila v primeru prenosa pravice radiodifuzne retransmisije in nadomestila od ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu v primeru prenosa pravice za priobčitev javnosti v okviru deljenja vsebin na spletu.

Spremenjena je bila tudi pravica avtorja v primeru avdiovizualne priredbe, ki ima po novem pravico do primernega nadomestila, ki se mu ne more odpovedati, od ponudnika deljenja vsebin na spletu za vsakokratno priobčitev javnosti v okviru storitev deljenja vsebin na spletu, v vsakokratnem primeru radiodifuzne retransmisije, za vsakokratno priobčitev javnosti v okviru storitev videa na zahtevo in za vsako dajanje na voljo javnosti za namen doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi. Enake pravice do nadomestila, ki se jim ni mogoče odpovedati, imajo po novem tudi soavtorji vizualnega dela. Izvajalec in producent videograma se po novem prav tako ne moreta odpovedati nadomestilu za priobčitev javnosti videograma.

Ureditev je problematična, ker lahko izniči učinke odprtih licenc, s katerimi avtorji dovolijo uporabo svojih del, lahko tudi v komercialne namene. Slovenija sodeluje pri oblikovanju in implementaciji politik odprte znanosti, ki v EU pridobiva pomen. Sprejem takšnih določb kaže na to, da v Sloveniji glava dela nekaj, rep pa opleta po svoje. Raziskovalci so ves čas opozarjali na razkorake in podajali ustrezne rešitve. Da se je tako problematične določbe, ki nimajo zveze z implementacijo direktive, sprejelo v nujnem postopku z izgovori, da je treba hiteti zaradi implementacije direktive, je metanje polen pod noge prizadevanjem za odprto znanost.

Številni deležniki so organizatorje na posvetu spraševali, kaj je namen organiziranja posveta po implementaciji direktive. Ali nameravata URSIL in MGRT ponovno »odpreti« zakon? Ali so posveti sami sebi namen? Ker naj bi se sočasno pripravljala tudi strategija za varstvo intelektualne lastnine, so nekateri izrazili upanje, da sta ta dva procesa med sabo povezana.

Raziskovalci, izobraževalci in ustanove za varstvo kulturne dediščine pozdravljajo vsa prizadevanja, ki bi okrepila transparentnost in demokratičnost javne razprave in bi zares in ne le za okras omogočala, da bi bili stališča in argumenti različnih deležnikov bolj enakopravno obravnavani.

Razkritje: 

Dr. Maja Bogataj Jančič je direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, strokovnjakinja za področje avtorskega prava. Na področju raziskovanja in izobraževanja že dalj časa sodeluje zlasti z evropskimi organizacijami, kot so Skupina za avtorsko pravo pri CENL (The Conference of European National Libraries), Communia in Knowledgerights21. Med postopkom sprejemanja zakonodaje je svetovala številnim deležnikom s področja raziskovanja, izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine.

Na posvetu o prihodnosti avtorsko-pravne ureditve je zastopala Univerzo v Ljubljani, KOsRIS (Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije), ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), Univerzitetno knjižnico Maribor, ARNES (Akademsko raziskovalno omrežje Slovenije), Visokošolski sindikat, Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije in Centralno tehniško knjižnico.

Sanda Koren je diplomirana pravnica, asistentka na Inštitutu za intelektualno lastnino