Avantura pod Hindukušem

Slovenska vojska se je prejšnji teden umaknila iz Afganistana. Bil je skrajni čas. V bistvu bi bilo bolje, če je tam sploh nikoli ne bi bilo. Ker pa sem bil po naključju prvi, ki je leta 2002 pisal o tem, da se slovenski vojaki odpravljajo tja, se čutim upravičenega, da z današnjim zapisom nekako zaključim zgodbo izpred skoraj devetnajstih let.

Za razlago, kaj so slovenski vojaki sploh počeli tam, je treba skoraj 20 let nazaj, do 11. septembra 2001. Takrat se je zgodil najhujši teroristični napad v zgodovini, ko so se islamski teroristi, večinoma iz Savdske Arabije, z ugrabljenimi potniškimi letali, spremenjenimi v leteče bombe, zaleteli v stolpa Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, stavbo ameriškega obrambnega ministrstva Pentagon v bližini Washingtona, eno od letal pa je, menda po uporu potnikov, strmoglavilo v bližini vasi Shanksville v zvezni državi Pensilvanija. V porušenih stavbah in letalih je umrlo skoraj 3000 ljudi.

Šok po vsem svetu, še posebno v Združenih državah Amerike, je bil seveda hud. Vendar ne tako hud, da ne bi takoj začeli načrtovati maš­čevanja. Prva tarča maščevanja je bil Afganistan, kjer se je skrival duhovni vodja napadov in domnevno vseprisotne teroristične mreže Al Kaida Osama bin Laden. Ker ga skrajni islamski režim talibov, ki je vladal v Afganistanu, ni hotel izročiti Američanom, so ti državo napadli in jo v kratkem času, tudi s pomočjo tamkajšnjih protitalibskih sil in tisočev plačancev, zasedli. Ali osvobodili.

Ker se je izkazalo, da bo obvladovanje divje dežele, ki je ni še nihče obvladoval prav dolgo, precej trši oreh kot odstranitev talibskega režima, so Američani na pomoč poklicali podizvajalce oziroma zaveznike. In tu stopi na sceno, sicer v povsem stranski vlogi, Slovenija.

Dobro leto po zasedbi Afganistana sem decembra 2002 neformalno izvedel, da vojake takrat pred kratkim profesionalizirane Slovenske vojske informativno sprašujejo, ali bi šli v Kabul. Ko sva z novinarskim kolegom neformalno informacijo neformalno preverila še nekoliko bolj naokrog, se je negotovost razkadila. Na obrambnem ministrstvu in v vodstvu vojske so se izmotavali, da »samo preverjajo svoje zmogljivosti«, vendar je bilo jasno, da se SV res pripravlja na odhod.

Novica je bila odmevna, ker je postavila oblast v neprijetno zagato. Ker je Slovenija pri prvi vzhodni širitvi Nata leta 1999 izvisela, si je vlada krčevito prizadevala, da bi padla vsaj v drugo vzhodno širitev. Težava pa je bila, da javnost še zdaleč ni soglasno podpirala pridružitve Natu. Novica, da bo eden od računov, ki jih bo morala za članstvo plačati Slovenija, sodelovanje njenih vojakov v tako nevarni avanturi, kot je (bila) afganistanska, bi lahko izid bližajočega se referendumskega preverjanja pripravljenosti za članstvo resno omajala.



Na koncu je večina Slovencev priključitev Natu podprla. Kljub odhodu vojakov SV v Afganistan in še enemu računu za članstvo, vilniuški izjavi, s katero je tik pred referendumom o članstvu v Natu – in Evropski uniji – na začetku leta 2003 Slovenija podprla lažne ameriške argumente, da je zaradi orožja za množično uničevanje treba napasti Irak. V silno ponižujočo vilniuško zadevo je Slovenijo potisnil takratni zunanji minister, mož mnogih strank in zdaj prvi človek za knjigo Dimitrij Rupel. Članstvo v Natu je podprlo občutno manj volivcev kot članstvo v EU, vendar je bila večina dovolj udobna ne samo za legalnost, ampak tudi legitimnost začrtane poti. Ta se je končala s polnopravno priključitvijo Slovenije Organizaciji severnoatlantske pogodbe marca 2004.

Misija pod Hindukušem je, ko jo gledamo danes, čista katastrofa. Afganistan ni niti približno delujoča država, večino ozemlja spet obvladujejo talibi in zdi se, da ni nobenih možnosti, da bi se marionetna oblast, ki se vzdržuje samo zaradi pomoči Zahoda, obdržala, ko bodo od tam pobegnili še zadnji zahodni vojaki.

A to smo v Afganistanu že videli. Ko so leta 1989 po devetih letih od tam pobegnili Sovjeti, se je njihov marionetni režim v Kabulu kljub neprekinjeni vojni obdržal tri leta. Po njegovem padcu se je začela še bolj kaotična vojna med zmagovitimi uporniškimi frakcijami. Popolnoma se vojna v Afganistanu sicer ni ustavila že od leta 1979, vendar so bila najbolj mirna leta od 1996 do 2001, ko so večino države obvladovali... hja, talibi.