V nadaljevanju preberite:

Dragi prijatelj,

včeraj sem se s svojimi armenskimi gostitelji zapeljal iz Erevana, da bi videl Ararat. To namreč Armenci počnejo. Povzpnejo se na hrib, da bi z njega videli svojo goro. Da bi videli svoj Ararat. Ki je tudi tvoj Ararat. Moj Ararat ni mogel biti, ker so ga pred menoj skrile vročinske meglice. In tudi iz svojega erevanskega prebivališča ga ne vidim. A zato toliko bolj čutim muko Armencev, ker se njihova sveta gora nahaja onstran meje, v Turčiji. In po svoje razumem, da razgledna točka, s katere Armenci gledajo Ararat, nosi ime pesnika Jegišeja Čarenca, največjega armenskega pesnika 20. stoletja, prav tistega, ki je nekoč na eni od erevanskih ulic ustrelil in ranil žensko, ker ga je večkrat zavrnila. Nekaj mračnega in nekaj poetičnega je v armenskem strmenju v goro, ki jo je zgodovina pustila tako blizu, a hkrati tako daleč.