V nadaljevanju preberite:

V 70. letih 19. stoletja, v času najstarejših raziskav kolišč pri Igu, t. i. Dežmanovih kolišč, so bile predstave o njihovi starosti zelo meglene. Pred odkritjem naravoslovnih metod datiranja za tako daljno prazgodovino pravzaprav sploh ni bilo primernih orodij za kredibilno časovno uvrščanje. Najpogosteje uporabljena tipološko-primerjalna metoda soočanja podobnosti s predmeti z dobro datiranih območij visokih antičnih civilizacij se za čas pred sredino 2. tisočletja pr. n. št. ni obnesla.

Ko je tri desetletja kasneje Walter Šmid raziskal kolišče pri Notranjih Goricah, ga je na podlagi keramike, podobne tisti s kolišč na Gornjem Avstrijskem, datiral v pozni neolitik, v čas pred Dežmanovimi kolišči pri Igu. Od tod namreč poleg izjemno kvalitetne, kompleksno okrašene keramike izhajajo tudi bakreni in bronasti predmeti, kakršnih ni bilo v Notranjih Goricah. Po tedaj ustaljenih predstavah so Notranje Gorice sodile na začetek 2. tisočletja, Dežmanova kolišča pa v drugo četrtino oziroma sredino 2. tisočletja pr. n. št.

Od tod tudi Jalnu misel, da je kolišče Tršatega Tura, se pravi kolišče Notranje Gorice, najstarejše na koliščarskem jezeru, ostala pa so mlajša. Te informacije mu je po tedaj veljavnih kronoloških načelih posredoval kustos v Narodnem muzeju Rajko Ložar. Z Ložarjem sta bila gotovo dobra znanca. Jalen namreč v zvezi s pisanjem Bobrov izpostavlja, kako se je v knjigah in pri strokovnjakih podučil o vseh vidikih raziskav kolišč. Jalen je imel že pred tem bližnje srečanje z arheologijo. Na tedaj sveže ustanovljeni katedri za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti je za študijsko leto 1923/24 ohranjen seznam slušateljev, med katerimi je bil poleg tedaj rednega študenta Rajka Ložarja tudi senior Janez Jalen, tedaj 32-letni duhovnik. Kaj več o Jalnovem formalnem študiju arheologije ne vemo.

Kako se torej v to kronološko shemo ujamejo Jazonovi argonavti, ki v tretjem delu Bobrov tako usodno posežejo v koliščarsko igro moči in oblasti? Odgovor na to vprašanje je večplasten.

Prvi del odgovora je v grškem mitu o argonavtih, in sicer v tisti njegovi različici, ki njihovo pot iz črnomorske Kolhide nazaj v rodno Tesalijo povezuje z našimi kraji. Argonavtski mit je sicer eden starejših. Njegovi junaki sodijo v čas ene generacije pred trojansko vojno. V arheološki govorici torej njegov izvor povezujemo že z bronastodobno mikensko civilizacijo. A ta prastari mit so antični kronisti šele v prvih stoletjih n. št. povezali z našimi kraji, z razstavitvijo in prenosom ladje Argo od Vrhnike (rimskodobnega Nauporta) proti Jadranu.