Kaj je neandertalec delal v Ljubljani?

Zgodovinarji ne vedo natančno, zakaj se mesto imenuje Ljubljana. O izvoru imena obstaja več razlag. Ena med njimi uči, da je ime latinskega izvora in izhaja iz izraza, ki opisuje reko, ki poplavlja (aluviana). Morda pa je mesto dobilo ime po reki, ki so jo Slovani imenovali Ljubija, ali po možu, imenovanem Ljubovid, ki je bil ustanovitelj naselbine? Med najbolj uveljavljenimi razlagami je še vedno povezava z nemško besedo Laibach, ki je v stari bavarščini opisovala močvirnat svet.


Toda nova stalna razstava v Mestnem muzeju Ljubljana. Zgodovina. Mesto. – odprli so jo maja – se začne na tisoče let prej, veliko pred imenom mesta in jasnimi besedami. Najstarejši in prvi eksponat na razstavi je lesena konica, stara več kot 40.000 let, mogoče gre za lovsko orožje ali orodje za kopanje koreninic. Strokovna vodja projekta in kustosinja za antiko Bernarda Županek (vodja projekta je Tamara Bregar), s katero sva se sprehajali po razstavi, je povedala, da smo si nekoč predstavljali, da so bili v prazgodovini najpomembnejši moški lovci, a vedno bolj postaja jasno, da so za stalno zalogo hrane skrbele ženske nabiralke in da je bilo meso le redko na jedilniku, saj je lov včasih uspel in mnogokrat ne.
 

V času koliščarjev

Skrivnostna konica je posebna tudi zato, ker so jo naredili neandertalci, ki so se na tem ozemlju pojavili pred približno 200.000 leti. Dokaz, da so bili tudi glasbene duše, je prav tako shranjen v Ljubljani, in sicer v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je na ogled najstarejše glasbilo na svetu, piščal, narejena iz dela stegnenice mladiča jamskega medveda, ki so jo odkrili v podzemni jami Divje babe blizu Cerknega.

Najbolj pogoste podobe, ki se nam prikažejo na filmskem traku naše domišljije, če pomislimo na pradavno zgodovino glavnega mesta, so se dogodile čez skoraj 35 tisočletij. Barje in koliščarji, ki jih je v delu Bobri opisal Janez Jalen – trilogijo o Ostrorogem Jelenu, Brkatem Somu in Jezerni Roži je pisal med vojno v okupirani Ljubljani –, so naslednja postaja te razstave.

»Barje je bilo očitno zelo ugodno območje za naselitev, tukaj so bile ugodne razmere za nabiralništvo in lov, saj je voda privabljala črede velikih sesalcev,« je pojasnila Bernarda Županek. Ljudje so se tukaj za stalno naselili in si postavili bivališča na kolih, dvignjena nad močvirnato pokrajino, a kljub najsodobnejšim raziskavam si je težko predstavljati, kakšen je bil družbeni red, simbolni in religiozni svet koliščarjev. Janez Jalen si je, ko je pisal Bobre, iz muzejev sposodil nekaj starodavnih eksponatov in jih opazoval, medtem ko je pisal.

Prav iz časa koliščarjev je tudi dragoceno in tehnološko dovršeno leseno kolo z osjo, ki je bilo del dvokolesnika; razstavljeno je v posebni komori, da ga ne bi najedel in uničil sodobni zrak. Izbor lesa – jesen in hrast – ter način pritrditve in spoja kažejo, da je kolo, ki velja za najstarejše na svetu, izdelal spreten obrtnik.



Ljudje so se kasneje naseljevali čedalje bliže središča današnje Ljubljane, to so bili Veneti, Iliri, Kelti, nekateri so šli samo mimo, drugi so ostali. Jasno je, da je bila Ljubljanica zanje sveti tekoči prostor, saj je reka bila, in je še, polna predmetov, od orožja do novcev, ki so jih ritualno in s simbolnimi nameni vrgli vanjo.

»Del vseh teh ljudstev, ki so prihajala in odhajala, je še vedno v nas. Kaj pomeni, da smo Slovenci? Ali smo res prišli izza Karpatov?« Po vsej verjetnosti se v nas mešajo geni in celice različnih ljudstev, ki so hodila po tej zemlji. Veliko bojev za to območje takrat ni bilo, vse do prihoda Rimljanov, a tudi takrat so stare prebivalce le odrinili na manj ugodna zemljišča. Sicer pa so se prebivalci različnih narodov prilagajali drug drugemu in se med seboj tudi poročali. »Rimljani niso poznali tovrstnih omejitev, kot na primer Judi, veliko bolj kot kri jih je zanimal status.«
 

Emonci in kozmični red

V zadnjih letih vladavine rimskega cesarja Avgusta, natančneje v začetku 1. stoletja našega štetja, je nastala Emona. Zakaj ravno tukaj? Ker je to bilo strateško pomembno območje. Z Rimljani je ta prostor prvič postal mesto. Emona je bila lokalno središče politične moči in privilegijev, središče uprave, obrti, trgovine kulture in znanja. Velikanski rimski imperij se je raztezal od Velike Britanije in Španije do Egipta in Sirije. Kot prikazuje maketa na razstavi, je bilo mesto skrbno simetrično načrtovano, zgrajeno po simboličnih in kozmoloških pravilih. Ulice so bile usmerjene glede na štiri strani neba, zato je bilo mesto podoba sveta v malem, odsev kozmičnega reda, ki je poosebljal stabilnost rimskega imperija. »Temeljni kamen mesta je bil ustvarjen tako, da sta krava in bik vprežena v plug zaorala prvo brazdo, tam, kjer so bila načrtovana vrata, pa so plug dvignili in prenesli.«



Razstavna soba Emone je bogata in polna presenetljivih najdb, ki govorijo o življenju in navadah v mestu. Zanimivi so razstavljeni amuleti, saj so bili Rimljani zelo vraževerni, verjeli so v zlobno oko, ki lahko povzroči nesreče, in se pred njim varovali z obeski na verižicah, ki so bili pogosto v obliki falusa. »Ti so povzročili smeh, ki je ščitil pred zlom.« Otroke so pred zlom in slabimi stvarmi ščitile posebne ropotuljice, ki so jih najmlajši nosili okoli vratu in so ustvarjale zvoke ter tako odganjale zle duhove.

Poseben je tudi grob zdravnice iz Emone, ki so ga odkrili leta 2015 prav v središču Ljubljane, na Slovenski cesti, blizu gostilne Šestica. Ženske so bile v rimskem času podrejene moškim, ostajale so doma in skrbele za gospodinjstvo, a vendar so bile nekatere drugačne. Takšna je bila očitno zdravnica iz Emone, katere ostanki so bili najdeni v stekleni žari. Stara je bila od štirideset do petdeset let. O njenem poklicu pričajo skalpeli, kljuke za odpiranje ran, pinceta, ploščica, na kateri je trla zdravila, in posoda, okrašena z rastlinjem in kukavicami, ki so jih položili v njen grob.



V zatemnjeni vitrini so shranjene tri lobanje. Kustosinja je povedala, da so imeli pomisleke o razstavljanju človeških ostankov, a te lobanje imajo svojo zgodbo. Ob koncu 5. in 6. stoletja so le nekaj kilometrov od Emone skupaj s staroselci prebivali Vzhodni Goti in te lobanje pripadajo prav njim. Zgornja lobanja je deformirana, po vsej verjetnosti namerno, saj so dojenčkovo glavo povijali v oprtnik, da bi, kot je bilo značilno za stare Egipčane, imel čim bolj jajčasto glavo, ki je bila takrat očitno lepotni ideal. Drugi dve sta prav tako deformirani, a najbrž zaradi težavnega poroda ali prirojene napake, morda celo dedne nagnjenosti zaradi tega, ker so se sorodniki poročali med seboj.
 

Barbari, ki ne znajo našega jezika

Idilo Emone so kmalu uničili vdori plemen. Zadnja desetletja tega mesta in prihod barbarov (beseda je grškega izvora in opisuje nekoga, ki ne govori tvojega jezika) je v romanu Tujec v Emoni opisala pisateljica Mira Mihelič. Zgodba se dogaja v času, ko je krščanska vera preplavila še vedno cvetoče mesto, ki mu je vladal strog prefekt Faustinus. Glavni junaki so meščani in bogat trgovec Gaius Basidius. Nekega dne pride v mesto germanski tujec Strubillo in zapelje mlado trgovčevo ženo. Lagodno življenje meščanov obrne na glavo. A ne gre le za ljubezenske zanke in trikotnike, pred vrati mesta so takrat že divja ljudstva.



»Meje z barbari se čedalje bolj krhajo, bolj in bolj se bližajo srcu imperija in odsev plamenov na obzorju zdaj pa zdaj naznanja nove dogodke. Skoraj v vsaki hiši stanuje poleg njenih prebivalcev tudi strah, včasih se skriva, včasih ima prvo besedo v družini. Zdaj že pred mrakom zapirajo mestna vrata, mnoga so celo zazidali,« piše Mira Mihelič.

Pred Emono so se utaborili Zahodni Goti, kasneje so mesto razdejali Huni, sledili so vdori Avarov in Slovanov. Emona je bila okoli sredine 5. stoletja večinoma zapuščena, redki so v njej vztrajali do začetka 6. stoletja. Sto let kasneje so potrkali na vrata Slovani in Emona je počasi umrla. Slovani so nekatere predele mesta že označili s svojimi imeni, recimo Ajdovščina, ki izvira iz besede Ajdi; legenda pravi, da so Slovani verjeli, da so na tem območju živeli Ajdi, velikani s človeško podobo.



Čas od konca Emone do ponovnega naseljevanja Slovanov je bil prazen čas skrivnosti, saj je bilo arheoloških virov, ki bi pričali o dogajanju v simetričnem mestu, bolj malo. Slovani so se namreč najprej naseljevali na okoliških plodnih ravnicah, ožje območje današnje Ljubljane je bilo nekaj časa prazno, zametki srednjeveškega mesta so se pojavili šele konec 10. stoletja. Kaj se je dogajalo v mestu duhov, ni čisto jasno.
 

Srednji in novi vek

Srednjeveška Ljubljana je nastajala podobno kot druga mesta v Evropi z načrtno fevdalizacijo in je postala del zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov, leta 1335 pa dedna last Habsburžanov, na hribu nad Ljubljano se je takrat že vzpenjal srednjeveški grad. Ime Laibach oziroma Luwigana je bilo že omenjeno v pisnih virih.

Razstavna soba srednjega veka hrani tudi skrivnosti o ljubljanskem zmaju. Legend o tem, zakaj prav zmaj in zakaj prav tukaj, je več. Najbolj pogosta je zgodba o grškem junaku Jazonu, ki se je boril z zeleno dolgorepo pošastjo, druga govori o tem, da je strašni zmaj živel pod Krimom in povzročal poplave Ljubljanice ali pa se je skrival pod goro Košuta in povzročal potrese. O tem, da se je z njim boril tudi sveti Jurij, priča kapela na Ljubljanskem gradu, ki mu je posvečena. Prav na gradu je trenutno odprta razstava Zmaj vseh zmajev, ki ne govori le o ljubljanskem, ampak tudi o zmajih na Slovenskem in po svetu.
Na razstavi v Mestnem muzeju lahko vidimo tudi kipa Adama in Eve, ki sta nekoč stala na mestni hiši, vsak, ki je prvič prišel v Ljubljano, je moral, za srečo, najprej poljubiti kamnito devico.
 

Visoki Napoleon

Soba novega veka je polna svobodomiselnih in pogumnih ljudi, protestantov, ki so prinesli prve knjige v slovenščini, razsvetljencev, vidimo lahko invalidski voziček Žige Zoisa, ki ga je sam zasnoval. Se sprehodimo skozi čas Ilirskih provinc, ko je Napoleon napolnil Slovence s posebno samozavestjo in je Ljubljana prvič postala glavno mesto. Tako imenovana francoska doba je bila kratke sape, trajala je le štiri leta, a je zaznamovala ta prostor, saj se je del slovenskih dežel po več stoletjih izmuznil habsburškemu okvirju in zadišalo je po svobodi. In to v slovenščini.



Valentin Vodnik je napisal Ilirijo oživljeno, v zbirki povedk Nekoč je bilo jezero je med drugim opisan obisk Napoleona v ljubljanski knjižnici. »Napoleon v Ljubljani – prišel je v knjižnico – sedel je v knjižnici pri neki knjigi ali bil je majhne postave – stopi na prste – a vkljub temu knjige ne more vzeti s police – Takoj mu je bil pripravljen pomagati Ljubljančan – mož velike postave: Excelenca, vzamem jo jaz – doli – ker sem večji – Napoleon pa reče mirno se smehljajoč: Recite samo: Daljši ste – večji niste in vzame sam knjigo z omare.« Dejstvo pa je, da kljub legendam Napoleon ni nikoli obiskal Ljubljane.
Razstave o Ljubljani ni brez podobe Trnovske cerkve, kjer je Prešeren prvič srečal Julijo. Kot je zapisano v zloženki, ki je izšla ob razstavi, lahko romantično rečemo, da je na dvig ravni slovenske besede najmočneje vplivala ljubezen: tista, ki jo je pesnik France Prešeren našel v mladi muzi.
 

Potres in Plečnik

Ljubljano je konec 19. stoletja preoblikoval hud potres, ki je bil, kot pričajo razstavljene fotografije, uničevalen in je zahteval veliko žrtev, a ta naravna katastrofa je na neki način prekinila čas, v katerem je Ljubljana veljala za zaspano provincialno mesto, saj je sledila velika obnova in mesto se je z novimi stavbami nadarjenih arhitektov spremenilo v pravo secesijsko prestolnico.



Plečnik je na primer povsem preoblikoval mesto. Vsak dan se je s svojega doma na Trnovem peš odpravil na obisk k sestri v središče Ljubljane in medtem meditiral o arhitekturi, o tem, kako bi spremenil mesto. Z leti so ob njegovi vsakdanji poti zrasle znamenite stavbe, pravijo, da je zasnoval svojo popolno pot, ki ga je najprej vodila čez njegov Trnovski most, potem po Vegovi mimo Križank in Nuka do ljubljanskega »travnika« oziroma Kongresnega trga. Poti ni opremil le z velikimi arhitekturami, ampak tudi z majhnimi posegi, od dreves in grmičevja do pločnika, luči ali manjšega parka.

Na vsakodnevnem sprehodu je pač hotel gledati lepe stvari in si jih je zgradil, kar je izjemen privilegij tako za arhitekta kot za Ljubljano. Vse to brez glavnega akterja modernizacije Ljubljane, župana Ivana Hribarja, ne bi bilo mogoče.
Predzadnja soba je posvečena prvi oziroma drugi svetovni vojni, mestu, ovitemu v bodečo žico, in povojnemu času, ki mu je sledila hitra urbanizacija. Pionirskim uniformam in izdelkom, ki so jih proizvajala podjetja v Ljubljani, sledijo fotografije subkulturnih gibanj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so se spogledovala s podobnimi gibanji po svetu in ohranjala svojo originalnost.

Razstava v Mestnem muzeju je dinamična, zanimiva, moderna (oblikovalca razstave in vizualne podobe sta Metka Dariš in Tomaž Perme). Za vsako obdobje so posneli video, na katerem frizer oblikuje ženske frizure tistega časa, Matjaž Napotnik pa je zasnoval recepte za jedi, ki so dišale v različnih obdobjih, od srninega hrbta z malinami, ki bi si ga lahko privoščili koliščarji, leče s kostanjem, ki so jo pripravljali v Emoni, do vloženih ostrig, s katerimi so se mastili v srednjem veku, ter ocvrtih piščančjih perutničk in krač oziroma, kot so jim rekli fakini – pristaniški delavci na bregovih Ljubljanice –, letečih žgancev.

Če se vrnemo čisto na začetek, v prvo sobo (zasnovala sta jo Damijan Kracina in Katarina Toman Kracina), ki je prava prostorska umetnina in v kateri so razstavljeni kipi in slike znanih (Emonec iz parka Zvezda, Ivan Cankar, maršal Radetzky) in številnih anonimnih Ljubljančanov, zgodovino nekega mesta sestavljajo zgodbe ljudi, življenje samo.