V članku preberite:

Enaindvajsetletna viničarska hči iz okolice Cerkvenjaka v Slovenskih goricah Antonija Grdja je bila konec maja 1933 pred mariborskim sodiščem obsojena na dve leti strogega zapora, ker se je med pretakanjem vina pri bližnjem kmečkem posestniku odločila radikalno zaščititi spolno in človeško integriteto. Malodane brezpravna, neizobražena, nevzgojena in fizično groba viničarka bi le težko postala junakinja ženskega gibanja, a vendar nam danes iz oddaljenih zaplat preteklosti nazorno sporoča, da so ženske utirale pot svoji družbeni emancipaciji prek lastnih teles in žrtev tudi – in morda celo najbolj učinkovito – z nasiljem. Antonija Grdja je spolnega nadlegovalca, ki je v začetku decembra 1932 rinil v njene dojke in mednožje, najprej odrinila in mu zagrozila, da se bo »drla«, nato pa ga ob njegovem ponovnem naskoku in po začasnem umiku v kuhinjo napadla ter z osupljivo izurjenim udarcem motike najprej v prsi in nato po glavi spravila ob življenje. V začetku februarja 1935 je katoliška sestra Kerubina podpisala pogojni izpust mladenke iz ženske kaznilnice v Begunjah.

Na dva meseca strogega zapora (pogojno za dobo dveh let) je bila ob viničarki obsojena devetnajstletna dekla Amalija Budna, ker je po dogovoru z obsojenko sprva zatrjevala orožnikom, da je Jakob Par umrl zaradi pijanskega padca po stopnicah. Vendar je že v začetku februarja 1933 sodniku obnovila dramatično dogajanje: »Takrat ko je Grdja z ročajem sunila pokojnika od sebe, je držala motiko z obema rokama v bližini ušesa motike. Hitro za tem sunkom je Grdja motiko obrnila in jo prijela za ročaj samo z desno roko in je udarila hitro proti pokojnemu, ki je držal desno roko v sukničevem žepu in je bil od Grdje oddaljen kake dva koraka. To je tako hitro šlo, da nisem mogla opaziti, če je osumljenka merila z motiko na pokojnikovo glavo. Po udarcu sva šli obe v hišo in je v hiši Grdja povedala, da je Par padel, češ da se je potuhnil. Hitro nato sva šli ven gledat in je začela Grdja pokojnika klicati in obračati, toda ni dal nobenega glasu od sebe. Nato sem šla jaz v hišo po žganico, da ga je potem Grdja ribala, toda ribanje mu ni več pomagalo, ker je bil že mrtev.«