Anton Papež: Nihče ni dobil mandata zato, da bi delal škodo državljanom

Je dolgoletni uspešni menedžer, častni konzul Malezije, svetovalec, ki je pri nas ob redni službi zastopal nemško svetovalno podjetje Equity Gate. Sodeloval je pri vrsti pomembnih prevzemov, med drugim pri avstrijskem prevzemu Heliosa in prodaji Savine gumarske divizije češkemu investitorju. Zadnjih enajst let je vodil mednarodno družbo Interenergo. Je pa že nekaj let v prostem času tudi kozjerejec.

Ves čas profesionalnega delovanja v Sloveniji se aktivno vključuje v različne iniciative gospodarstvenikov, ki skušajo vplivati na ustreznejšo gospodarsko in razvojno politiko. Zdaj je član ožje skupine, v njej so tudi bančniki, ki išče način za zagotovitev večjega deleža domačega kapitala poštenega izvora v lastništvu podjetij, ki delujejo pri nas. Pri tem bodo pomagale tudi pretekle izkušnje, ko to lastništvo ni bilo v pravih rokah.

Mednarodna družba Interenergo, na čelu katere je bil zadnje dobro desetletje, se ukvarja s trgovanjem z elektriko in naložbami v gradnjo objektov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Lani je imela skoraj 900 milijonov evrov prihodkov. Elektrarne postavljajo tudi v tujini, tik pred pogovorom za Sobotno prilogo se je vrnil iz Zagreba, kjer so bila sklepna pogajanja pred podpisom pogodbe o novi naložbi.

Anton Papež je brez dlake na jeziku kritičen do tistih, ki v slovenski energetiki ščitijo predvsem svoje vrtičke in tako, kot pravi, delujejo proti razvoju. Za obstoj Teša 6, je prepričan, ni nobenega logičnega razloga. Pa tudi prihodnosti ne.
 

Kako so vaše koze? Imate kaj težav z zvermi? Kar okrog dvesto medvedom grozi odstrel in enajstim volkovom, ki jih je največ na Notranjskem.

(Smeh.) Hvala, moja brkinska čreda je dobro. Imam 150 koz, od tega 110 molznic. Tisti, ki ima težave z zvermi, se po mojem mnenju ne ukvarja dovolj s čredo. Živali pelje le na pašo in gre domov. Običajno jih imajo taki rejci le za prirejo mesa. Mi imamo vse pašnike ograjene, zvečer pa spravimo živali na varno in zapremo. S kozami se ukvarjam ljubiteljsko, hkrati pa ob tem delu spoznavam stanje Slovenije na področju kmetijstva in prehrane.
 

Težko si je takole urejenega gospoda predstavljati s kozami.

Pa saj se z njimi fizično ne ukvarjam sam. Vse v zvezi s proizvodi BE-KA vodi moja hči. Jaz zadevo stroškovno nadzorujem, predvsem pa imam tako priložnost spoznati celoten proces, ki ga je treba opraviti, da pridemo do izdelka, ki ga nato prodajamo na policah boljših trgovin. Takšno delo bi marsikomu zelo prav prišlo, saj človeka neprestano opozarja, koliko truda je treba, da nastane kak izdelek. Na drugi strani ob konkretnem delu nazorno spoznaš delovanje prehranske verige in kaj so problemi. Če bi tako delalo več ljudi, bi živeli v drugi državi.

Vse življenje sem odpiral delovna mesta in ponosen sem, da sem tudi ob svoji kozjereji razvil še tri kooperante. Z nekaj ustrezne podpore bi bilo na Primorskem mogoče zgraditi bistveno večjo proizvodno enoto za pridelavo kozjega mleka in izdelavo izdelkov iz njega. Žal je slovenska kmetijska politika namenjena bolj hobi programom in nima prav nobenega koncepta podpore razvoju butičnih izdelkov v večjem obsegu, zato te ideje še nisem uresničil.
 

Bi politike, ki se ne morejo dogovoriti o koaliciji, postavila na realna tla kakšna koza?

Nedvomno. Takoj bi razumeli, da sistem preprosto ne deluje, da je sam sebi namen. Slovenija ima namreč vse službe, ustanove in urade, ki so potrebni, njihov output pa je manj kot nič. Nihče ne nadzoruje kakovosti njihovega dela, so sami sebi namen, trošijo sredstva, rezultat pa je, kot rečeno, minimalen. Tako imenovanega naboja samokontrole nimajo.
 

Na eni izmed okroglih miz je vaš sogovornik rekel, da Slovenija ni socialna država, pač pa država socialne pomoči. In da je nesocialno, da se dobi plačilo za nedelo. Niste mu nasprotovali.

Ne strinjam se s to trditvijo. Problem je napačno naslovljen. Prepričan sem, da imamo preveč socialnih ustanov, ki so same sebi namen, in zato ob omejenih virih, ki jih ustvarja gospodarstvo, premalo ostane za socialo. Imamo torej absurden položaj, ko je gospodarstvo stisnjeno, režija socialnih pravic pa previsoka, zato socialno deprivilegirani dobijo manj, kot bi lahko. Nevzdržno pa je, da imajo zaradi prenormiranosti spretni »socialni upravičenci« višje prihodke od tistih, ki delajo.


 

Ta teden se je Šarčev petorček pogajal o vstopu v koalicijo z Levico. Kaj bi bilo bolje za Slovenijo, vlada šestorčka 5+1 ali vlada štirih največjih strank levega in desnega pola?

O sestavljanju koalicije lahko rečem le to, da me vsekakor skrbi. Poglejmo malce nazaj: v bližnji preteklosti, v času gospodarske rasti, smo imeli konservativno desno vlado, v času krize pa liberalno vlado. Kaj je bila posledica teh dveh vlad? Državo so pripeljali skoraj do trojke. Upam, da so se iz tega kaj naučili. Odgovora na vaše vprašanje nimam. Dejstvo, ki ga opažam, pa je, da se soočamo z velikim nepoznavanjem in nerazumevanjem vloge države ter da se njen vpliv na dobrobit državljanov močno podcenjuje.
 

Marsikdo se boji Levice v vladi.

Moja teza je, da je takšno razmišljanje oziroma delitev na leve in desne stvar preteklosti. Jasno mi je, da imata tako ena kot druga stran v programih bolj izražene določene zadeve, a hkrati je jasno, da nihče, ne levi in ne desni, ni dobil mandata zato, da bi delal škodo državljanom. Zaradi tega bi si morala za uspešno vodenje enako prizadevati leva ali desna vlada. Nedvomno je bila po vseh makroekonomskih kazalnikih najuspešnejša zadnja vlada, ki jo je vodil Miro Cerar, pa je volivci za to niso nagradili. To me skrbi.
 

K uspešnosti Cerarjeve vlade so ob izvozni naravnanosti našega gospodarstva veliko prispevala predvsem dobra gospodarska gibanja v tujini. Kako komentirate uspešnost sedanjega portugalskega modela? Že dve leti imajo levo manjšinsko vlado, gospodarski kazalniki so dobri, država stabilno raste.

Naj vas opozorim, da ste pri vprašanju malce preskočili kakšno zgodovinsko dejstvo: Portugalska je imela zloglasno trojko. To pomeni, da je nekdo ustvaril razmere za ta ugodna makroekonomska gibanja. Narejeni so bili določeni rezi, in če ne bi trojka pred nastopom portugalske manjšinske leve vlade ustvarila razmer za rast, ne bi bila nobena vlada zdaj uspešna, ne glede na to, ali bi bila desna ali leva. V tem je vsa zgodba.

To poenostavljanje na leve ali desne je za moje razumevanje sveta, kot sem rekel, enostavno katastrofalno. Uspeh Cerarjeve vlade ni temeljil na predhodnih ukrepih trojke in je trende sama obrnila navzgor. Volilno telo, očitno brez minimalnega ekonomskega znanja, je za to ni nagradilo. Eden izmed tujih diplomatov mi je dejal, da bi pri njih tako uspešna vlada delovala še nekaj mandatov in da imajo države, ki tega ne razumejo, med njimi je očitno tudi Slovenija, velik problem.
 

Katere tri stvari ne bi smele manjkati v koalicijski pogodbi?

Absolutno bi morali v pogodbo jasno zapisati, za koliko mest bomo povečali konkurenčnost države. Na lestvici konkurenčnosti je treba Slovenijo dvigniti. Višji davki zagotovo ne bodo pripomogli k temu. Nujna je tudi racionalizacija davčnih stopenj, da se zadrži mlade in da je tisti, ki dela, primerno nagrajen, najkrajša pot do tega je seveda sprememba dohodninskih stopenj. In seveda je absolutno treba končati privatizacijo.


 

NLB se bo privatizirala. Komentirajte, prosim, razmišljanje profesorja Bogomirja Kovača, da bi morali spodbuditi domače investitorje k sodelovanju pri tem.

To je tipičen primer razmišljanja, s katerim se absolutno ne strinjam. Najprej je treba pripraviti NLB, da bo zanimiva za vlagatelje, ne pa iskati modelov za financiranje obstoječe strukture, ki ni atraktivna za vlagatelje. Po taki pripravi je smiselno vabiti tudi domače vlagatelje. Zakaj bi dajal denar v neko družbo, ki se slabo upravlja? Vloga države je bila pri nas v preteklosti v marsikaterem primeru napačno zastavljena. Naj država investira v infrastrukturo in pri tem pobira koncesnine. Moderna država se ne ukvarja s podjetništvom. Je bilo pametno, na primer, vsakih nekaj let dokapitalizirati Adrio Airways, če omenim le njo, pa ni bila edina.
 

Kaj pa Telekom in Petrol?

Petrol je uspešna zgodba, o kateri se premalo piše. Družba je postala velika in je pomembna za Slovenijo. Govoriti o strateškem partnerstvu na ravni skupine je neumno. Tudi o Gorenju ne moremo reči, da ima novega strateškega partnerja, ker to ni res. Ima preprosto novega lastnika. Na ravni skupine je lastnik ali pa ga ni, na nižjih ravneh, na primer na ravni Petrolove trgovske dejavnosti, ki jo razvija, pa je mogoče govoriti o strateškem povezovanju. S Telekomom je podobno, naj se osredotoči na to, da bo vzdrževal mrežo in svojo infrastrukturo, razvijal omrežje G5, za preostalo pa naj da koncesijo tistemu, ki bo zadevo najbolje upravljal. Podobno menim tudi o Luki Koper. Zakaj bi imeli državno firmo, ki se ukvarja z vsem? V Kopru bi po mojem morali uvesti pristaniško oblast, preostalo pa naj dela tisti, ki to zna. Jaz sem se tudi zelo boril za slovenske hotele ...
 

... borili v kakšnem smislu?

Prepričan sem, da je prodaja hotelov velika neumnost, ker se s tem izgubi možnost izvajanja gospodarske politike v turizmu. Prenos hotelov na SDH je prava rešitev, od tod naprej pa bi morali dati hotele v upravljanje verigam, ki to znajo delati. Mi pa bi pobirali dohodke iz teh koncesnin. Ko hotele prodaš, nimaš več nobenega nadzora. To mnenje sem povedal ob različnih priložnostih. Veste, občasno me pridejo v tole pisarno tudi povprašat po mnenju. O izvajanju gospodarske politike sem se pogovarjal tudi pri predsedniku vlade pa tudi v okviru Združenja Manager. Skratka tam, kjer nastopam in sem aktiven. Vedno sem poudarjal, da je treba vedeti, kako oziroma s čim boš vodil to državo. Verjemite, sosedje, Hrvatje in Avstrijci na primer, zagotovo niso zainteresirani, da bi pri nas hoteli dobro delali, saj imajo na obeh straneh meje dovolj hotelov.
 

Torej se strinjate z gospodarskim ministrom, ki se jezi, ker Sava prodaja Terme Lendava Madžarom?

Strinjam se z njim, čeprav je to pravzaprav majhna zadeva. Absolutno pa ne bi smeli prodati glavnih hotelov na Bledu, Portorožu in tudi ne največjih toplic. Te naj ostanejo državne in naj jih upravljajo mednarodne verige, ki imajo dostop do trga gostov in dobaviteljev. Nesmiselno je, da država upravlja hotele prek uprav, ki imajo omejitve zaradi različnih partikularnih interesov in nimajo dostopa do trgov.
 

Slišati je, da se je okoli vas zbrala manjša skupina prodornih gospodarstvenikov, ki razmišlja in načrtuje prihodnje gospodarske politike naše države.

Počaščen sem, če se hoče nekdo pogovarjati z menoj o teh temah. Res obstaja skupina, pa to ni »moja« skupina, ne vodim je jaz, v kateri se veliko pogovarjamo in razmišljamo ter poskušamo postaviti temelje predvsem za prihodnji gospodarski razvoj.
 

In te določene stvari so na primer model financiranja drugega tira, ki naj bi postal referenčni model za vse druge infrastrukturne projekte?

Pri drugem tiru sem sodeloval na začetku, nato sem se umaknil. Gradnja drugega tira je brez sodelovanja zalednih držav, ki zagotavljajo tovor, ekonomsko vprašljiva. Sicer pa drži, da se z bančniki razmišlja o tem, kako doseči večji delež domačega kapitala v lastništvu podjetij, ki delujejo v Sloveniji. Seveda pa mora imeti tak kapital poštene korenine. Saj veste, da smo se s tem v preteklosti že srečali, pa smo vse sesuli, ker lastništva niso dobili v roke pravi ljudje.

Zakaj smo sesuli Istrabenz in Savo? Zaradi velikega nepoznavanja ekonomskih posledic. Poglejte Hrvate! Ko je Agrokor prišel v krizo, ni nikomur prišlo na misel, da bi ga poslali v stečaj, kot se je to dogajalo pri nas. Mi smo imeli vrhunske družbe in smo jih brez potrebe sesuli, čeprav ne mislim, da so za tem bili politični motivi, pač pa čista božja preproščina, da se ljudje niso zavedali, kaj delajo. Res, velike probleme imamo v tem političnem delu, ki razume le malo več kot nič.

Ob prodaji Mercatorja sem jasno povedal, da se mi Agrokor ne zdi primeren kupec, in imel sem prav. Hrvaška vlada je ob krizi Agrokorja naredila točno to, kar bi morali storiti mi ob prezadolženem Mercatorju. Priložnost za Mercator in nekatere druge sisteme smo imeli še leta 2011, pa nismo ustrezno ukrepali. Mi smo svojo zgodbo, tudi pri Mercatorju, zamudili in vsa razmišljanja, kako bi ga naredili spet slovenskega, so zelo draga oziroma ekonomsko vprašljiva.

Tisti, ki trdijo, da ste v osrčju združbe, ki načrtuje omenjeni model financiranja, opozarjajo, da to pomeni razprodajo slovenske energetske infrastrukture, in napovedujejo, da se bo pri nas začelo obdobje tako imenovane energetske revščine.

Veseli me, da ste me to vprašali. Tako lahko povem, da so te negativne napovedi le golo ščitenje interesov vrtičkarjev v energetiki. Tako s podtikanji in prikazovanjem nerealnih podatkov zaviramo razvoj. V Sloveniji so se vzpostavile družbe, ki so s svojim delovanjem v centru razvoja evropske energetike. Govorim o Petrolu, Gen, Gen-i. S slednjim Interenergo, ki sem ga vodil enajst let, na leto naredi več milijonov evrov prometa. Poleg njih obstaja še nekaj družb, sicer pa se soočamo z ljudmi iz energetike, ki vztrajno ščitijo le svoje vrtičke. Taki v resnici delujejo proti razvoju.
 

Kako se dela »proti razvoju«?

Tak primer so sončne elektrarne. Sprejet je bil zakon o net meteringu, ki naj bi omogočil razvoj fotovoltaike brez subvencij, saj se investicija v sončno elektrarno ekonomsko izplača v šestih ali sedmih letih. Z zahtevo po dražjem tipu panela pa je zakonodajalec bistveno poslabšal ekonomiko fotovoltaičnih projektov. Verjetno je ta ovira nastala zaradi lobiranja elektrogospodarstva, ki izgublja monopol. V slovenski energetiki je zaposlenih več kot 5000 ljudi, dela pa je dejansko za 1000 ljudi.


 

Zadnje dni je spet aktualen Teš 6, v katerem bi preverili tehnične in okoljske možnosti za to, da bi postali še sežigalnica odpadkov, lokalno okolje pa je proti.

Ko govorite o tej temi, morate ločiti odpadke in alternativna goriva. Zbrani odpadki imajo nedvomno komercialno vlogo in te je racionalno sežigati, ne pa zakopavati po Sloveniji. Edino racionalno bi bilo, da bi Teš 6 dobil dodaten dohodek iz naslova sežigalnice in bi se projekt morda tako ekonomsko pokrival. V Šoštanju namreč ustvarijo od 50 do 100 milijonov evrov izgube na leto. In tako bo prihodnjih 20 let, zato dejansko ni nobene logike za njegov obstoj. Tistemu, ki bo na to odvrnil, da je Teš pomemben za stabilnost slovenskega energetskega prostora, je mogoče odgovoriti, da bi z 20-kilometrskim daljnovodom do Madžarske bistveno bolj dvignili stabilnost sistema, kot se ta zagotavlja s Tešem 6, ki je bil v zadnjem letu nekajkrat nenapovedano ustavljen, pa se zaradi tega slovenski energetski sistem ni sesul.

Zavedati se je treba, da nismo center sveta. Smo majhen porabnik, celo manjši od Dunaja na primer, hkrati pa imamo okoli sebe štiri sisteme, ki jih je treba le povezati v mrežo in seveda ob tem ohranjati tudi lastno proizvodnjo, če je ekonomična. Slovenija bi lahko investirala na primer v BiH, kjer je veliko vode, in bi lahko od tam dobili elektriko ter si tudi tako zagotavljali energetsko neodvisnost. Slovenska energetika je vsekakor še daleč od dinamične, sodobne gospodarske strukture.
 

Koliko je resnice v tem, da ste lobirali za prenos slovenske energetske infrastrukture Nemcem?

To je čista izmišljotina. Vedno sem zagovarjal stališče, da mora infrastruktura ostati v državni lasti. Je pa res, da se mi zdi pametno upravljanje te infrastrukture dati komu drugemu. Prodaja pa nikakor ne pride v poštev. Zelo sem bil na primer razočaran, ko so prodali brniško letališče, pametneje bi bilo, če bi ga dali v koncesijsko upravljanje. Ena taka izgubljena priložnost so tudi elektrarne na srednji Savi, s tujim denarjem bi bile lahko namreč že zdavnaj zgrajene, po dvajsetih letih koncesije bi postale naše, vmes pa bi imeli še lepo gospodarsko rast na račun njihove gradnje. Pa nismo bili sposobni te odločitve.
 

In kaj naj bi bil vzrok za to? Pamet je tudi pri nas porazdeljena približno enako kot v tujini.

To je posledica dejstva, da vloge gospodarstva in politike niso ustrezno definirane. Zaradi tega drug drugega izrabljata. Ali mislite, da je Teš 6 postavila politika? Ni ga, postavil ga je HSE. Tam so podpisovali projekte, ni jih podpisoval predsednik vlade. Če omenim samo eno v nebo vpijočo neracionalnost: rudnika lignita v globini 400 metrov, ki bi uspešno posloval, ni v Evropi. Če ni dnevnega kopa, je tak rudnik čista izguba. S Tešem 6 je podobno, kot se je zgodilo v nekdanji Jugoslaviji, ko so zgradili tovarno aluminija pri Zadru in ponaredili podatke o vsebnosti boksita v rudi. Tudi v primeru Teša 6 so priredili predvidene cene lignita za megavat energije, ki je skoraj enkrat dražji od tiste, ki je predvidena v projektih. To je ključno dejanje, ki izvira iz HSE, iz njihove kratkoročne želje, da bi še naprej živeli na račun Slovenije s tem, da bi kupcem prodajali drago elektriko. Tešu 6 ne napovedujem prihodnosti, ker je premog predrag. Teš 6 je pogojno mogoče rešiti samo z uvedbo alternativnih goriv.
 

Zakaj so po vašem ponarejali podatke v projektu?

Ne verjamem, da so ponarejali v najbolj grobem pomenu besede. Ko se delajo projekti, subjektivne ocene zelo variirajo. V primeru Teša so prav vse ocene temeljile na nerealno optimističnih predpostavkah. Mislim, da je v tem primeru prevladal interes Šaleške doline, ki pa je bil ekonomsko zgrešen.


 

Bili ste med kandidati za upravo SDH. Bi vas ta funkcija še zanimala? Trenutno enočlanska uprava namreč ne bo ostala.

Ta funkcija me ne zanima. Večkrat so me povabili k upravljanju državnega premoženja. Pri meni sta bila dva ministra in me prepričevala, ampak me ne zanima. Posameznik v takšni instituciji namreč ne more prav ničesar narediti, četudi bi tja postavili Rockefellerja. Tja je treba priti z izkušeno ekipo z dovolj dolgim mandatom. Pogoste menjave, ki so pri nas običajne, ne omogočajo oblikovanja potrebne ekipe, ki bi lahko odgovorno vodila take funkcije. Le tako bi bilo mogoče v sodelovanju z gospodarskim ministrstvom kaj pametnega narediti. Drugače pa so učinki zelo omejeni, ker so rezultat preštevilnih političnih kompromisov. To je podobno, kot če prevzameš vodenje kliničnega centra. Kar dva direktorja sta sedela pri meni in me spraševala, kaj mislim. Moj odgovor obema je bil enak: »Če ti bo uspelo vsaj to, govoril sem seveda metaforično, da boš dal uro na vrata in bodo zdravniki med delovnim časom na delovnem mestu, bo morda sistem začel funkcionirati. Če bi vsak delal osem ur in pol, ob vseh dopustih, bi se sprememba že poznala.«


 

Večkrat omenjate ministra Zdravka Počivalška. Znano je, da bi rad nadaljeval mandat, za funkcijo se zanima tudi Dejan Židan.

Mislim, da bi moral Zdravko Počivalšek nadaljevati delo na tej funkciji. Naj konča zadeve, ki jih je začel v tem mandatu, sicer pa ima on tudi daleč največ vidnih rezultatov dela. Zaprl je zadevo Cimos, Polzelo, brniško letališče, Adria Airways, Palomo, Magno in še mnoge druge. Večina omenjenih družb je bila neposredno breme države in davkoplačevalcev. Uspelo mu je na primer, da je začela država prodajati vodo prek koncesije Heinekenu. Židan z vidika gospodarskih aktivnosti še nima takih uspehov.

 

Med drugim ste osem let delali v Afriki in ob neki priložnosti izjavili, da tam tehnične tovarne enostavno ne more biti. Če potegnem vzporednico, migranti niso uporabna delovna sila za evropske tovarne?

Afrika zgodovinsko nima tovarn in tehnične kulture. Tehnične kulture v klasičnem smislu je v Afriki dejansko zelo malo. So pa tam lahko uspešne sodobne tehnične tovarne, torej tiste, ki so v veliki meri avtomatizirane in v katerih le posamezne funkcije opravlja človek. Pri industrializaciji Afrike bo odigrala svoje predvsem nizka cena delovne sile, zato bodo tja preselili mnogo več industrije kot doslej. V sodobnih tovarnah je namreč potreba po tehničnem znanju višja, a le na višjih ravneh upravljanja, precej nižja pa pri enostavnih proizvodnih operacijah, ki jih ne opravljajo roboti.

Migranti so vedno bili in bodo sveža kri ter so se in se bodo vedno selili proti bogatejšim državam. Ob določenem obsegu in pravi integraciji lahko odigrajo pomembno vlogo, le pred nastajanjem getov je treba biti previden. Begunski val leta 2015 je časovno preveč sovpadal z referendumom o brexitu in je bil po moje zrežiran za potrebe tega. Prepričan pa sem, da je politika, ki temelji na migrantskem strahu, kratkotrajnega daha in nima realne podlage.


 

Slovenija je zelo bela in nacionalno homogena država. Je zaradi tega odpor proti drugačnim lahko na neki način razumljiv? Od kod to poletje takšno razburjenje ob kopalkah v burkinijih v slovenskih bazenih, saj se niso pojavile prvič?

Distribucija dobrih in slabih ljudi, ne glede na religijo in barvo kože, je povsod približno enaka. Za to je na srečo poskrbela narava. Povsod imamo pokvarjene in agresivne ljudi in povsod so tudi prijazni in dobri ljudje. Strah pred burkiniji je iracionalen in podoben strahu pred razvojem, lahko se ga bojiš, lahko pa se soočiš s tem. Prepričan sem, da ta strah povzročajo tisti, ki imajo svoje politične cilje. To je lahko igrišče za politikante, je pa hkrati realna grožnja za prihodnost, če se s tem ne bomo znali pravilno spopasti. Meje je vsekakor treba nadzorovati in onemogočati stihijske prehode.

Predvsem pa je treba več vlagati v manj razvitih državah in s tem omogočati ne le njihovega, ampak tudi naš razvoj. Teh nekaj sto tisoč zdomcev, ki so že v Evropi, je dejstvo in z njimi se je treba začeti pravilno ukvarjati. Tisti, ki meni, da v globaliziranem svetu ne bo mešanja narodov, je nerealen.

Odpor proti burkinijem in nikabom je kulturni problem. V slovenskem prostoru je to moteče in ob ustrezni integraciji teh ljudi bi ta težava avtomatično odpadla. Sicer pa, nedolgo nazaj so rute na glavi konec koncev nosile tudi naše mame. Vsekakor ne obsojam ljudi, ki jih burkini moti, to je v bistvu naš naravni refleks, češ da je obleka umazana in da se oblečen ne greš kopat. Če hočejo imeti na sebi burkini, naj se kopajo na kopališču, ki je temu namenjeno. Podobno bi preganjali tudi posameznike, ki bi se sprehajali po termah in kopališčih goli. Večino ljudi bi motil tudi ta ekstrem. Dejstvo je, da so naš standard na kopališčih običajne kopalke.
 

Pogosto govorite o vrednotah, čeprav menedžerji običajno razpravljate predvsem o konkurenčnosti in stroških dela. Kako to?

Poštenje, spoštovanje in odnos do sočloveka so zame pomembne vrednote in bodo čedalje pomembnejše. Tisti, ki jih ne bo spoštoval, bo postajal nevaren, saj te vrednote človeka zelo determinirajo. Enako je v poslu. Brez vrednot tudi poslovni modeli ne morejo biti uspešni.
 

Koliko je resnice v govoricah, da spadate v krog tako imenovanih starih kadrov in struktur blizu Janezu Zemljariču in Dragu Isajloviću?

Gospoda Zemljariča sem srečal nekajkrat v življenju, nisva pa poslovno povezana. Isajlovića pa ne poznam in ga nisem niti srečal. Oba sta, kot mi je znano, vplivni osebi, je pa v življenju tako, da ni nujno, da se vse vplivne osebe poznajo ali sodelujejo.