Zlatko ali princ Fužinc: Ali sem državni sovražnik št. 1?

»Držim se, ne predam se, potrpežljiv sem,« mi odgovori na zadnji dan, ko so bili lokali še odprti in sva poklepetala ob kavi. Tisti dan je imel zadnji koncert v živo, a upa, da bo lahko spet decembra stal na odru pred ljudmi.
»Nisem človek, ki bi razmišljal, kaj bo decembra. Raje bi ta mesec izkoristil do konca, saj poskušam živeti dan po dan. Lepo je, če ima človek velike načrte, a po drugi strani pozabljamo na vsakdanjik. Namreč vsak dan se je treba nadihati svežega zraka in ga izkoristiti, kot da je zadnji.«

Ko dobiva kavo, jo z veliko strastjo povoha in navdušeno reče: »Pravijo, da je kava umetnina, zato jo je treba tudi zaužiti kot umetnino.«
Ob vprašanju, kaj še tako strastno obožuje, pa se nekoliko zamisli. »Uuu ... Na splošno imam rad življenje, čeprav v podzavesti vem, da ni dobro, da se preveč navežeš nanj. Še vedno verjamem, da smo vsi mi potniki in da življenje, ko pogledam za nazaj, izjemno hitro mine in ravno zaradi tega se mi zdi škoda, da bi bil tih v situacijah, v katerih bi moral govoriti. Danes ljudje govorijo v situacijah, v katerih bi morali biti tiho. Vse je obrnjeno na glavo. Če že imamo svobodo govora ...«

Veliko sebe izraža skozi pesmi in 11. septembra je izdal deseti album Julijan Mak, ki je sicer psevdonim Ivana Cankarja, in prav naš veliki pisatelj mu je bil v navdih. »Marsikaj se pove v komadih. Želja vsakega, ki se s tem ukvarja, je seveda, da ljudje lahko pridejo do tega, da prisluhnejo vsaj tisti, ki imajo čas in željo. Nikoli nisem nobenega silil, da to mora. Vedno sem v prvi fazi delal zaradi sebe, potem pa zaradi vseh tistih, ki me razumejo. Zdaj v teh dneh pa je več kot očitno, da človek piše za peščico ljudi, in zdi se mi, da je tako tudi pravilno. Da je treba ostati sam svoj, pokončen, ne glede na posledice. Govorim o posledicah, ki pridejo z izražanjem svojega iskrenega mnenja.«


Pošalim se, da bo moral izdati še eno biografijo, saj ima več kot očitno še veliko za povedati – lani je namreč izšla biografija O smehu Zlatka Čordića, ki jo je napisal Jurij Hudolin. »Verjetno se bo še nabralo. Odvisno, koliko časa mi je še ostalo. Tega nikoli ne vemo,« se nasmehne. Nato se dotakneva tudi njegovih temnih dni. Spregovoril je brez zadržkov.
 

Skodelica Cankarja

»Pred tremi leti sem doživel močno izgorelost. Sestavljal sem se približno eno leto, drugo leto pa sem imel rehabilitacijo. To so resne stvari. Tudi kavo sem moral nehati piti,« pripoveduje ob srkanju kave. »To je bila izkušnja, zaradi katere sem pobliže spoznal Cankarja. 'Tudi če vzamete vse perje temu jastrebu, bo še vedno ostal jastreb in nikoli ne bo postal golob.' Če bi samo to prebral od Cankarja, bi mi bilo dovolj do konca življenja.«

Glasbenik je preživel težke čase in ob vprašanju, česa se je največ naučil iz njih, izstreli kot iz topa. »Potrpežljivosti. Mislim, da je ta najpomembnejša. Danes živimo hitro življenje, a še vedno ne tako hitro kot drugod po svetu. Ampak zdi se mi, da je potrpežljivost vrlina. Vsa vrata so se mi odprla zaradi potrpežljivosti in dobrega namena, nikoli zaradi sile. Vedno sem samo ustvarjal in delal.« Pripomnim, da je poskrbel tudi za slovensko nataliteto, saj ima kar štiri otroke. Je morda družina največje bogastvo?


»Uh, dobro vprašanje. Mislim, da je največje bogastvo zdravje, saj če nisi zdrav, ne moreš uživati tega, kar družina ponuja. Ampak smisel življenja je pri meni definitivno zdaj, ker takrat, ko sem pregorel, sem zapadel v depresijo. Potem pa pogledaš otroke in si rečeš: 'To moram premagati zaradi njih – da bodo oni lahko imeli očeta!' Ključna je ljubezen. Ker vsi negativni komentarji in žaljivke so rezultat pomanjkanja ljubezni pri vzgoji.« Prav zaradi številnih negativnih komentarjev in žaljivk sva se takoj po incidentu s televizijskim snemalcem na protestih v Ljubljani znova slišala prek telefona.
 

Odhaja za 14 dni

»Vsi vidijo posledico, nihče vzroka. Snemalca sem lepo prosil, naj me ne snema. Nočem jim dajati materiala, ker jim s tem samo dvigujem gledanost. Izpadlo je, kot da sem ga napadel, grabil, okradel. Fanta nisem napadel, saj tega ne počnem. Nazadnje, ko sem koga udaril, je bilo v osnovni šoli v samoobrambi. Nisem nasilna oseba, kot me hočejo prikazati. Moj namen ni bil, da bi mu ukradel kamero, ker si jo lahko kupim sam in jo tudi imam. Ni šlo za napad, ampak je šlo samo za posledico vzroka.«

Zlatko kazni za incident na protestih še ni dobil. »Marsikakšne kazni se lahko spomnijo, ampak jaz sem se s tem pripravljen soočiti. Plačati pa ne mislim niti centa. Raje bom šel pomagat v klinični center, če jim slučajno zmanjka osebja.« Nato mi razkrije, da ga nekaj časa ne bomo videli na protestih.


»Upošteval bom nasvet moje sestre, ki je rekla, naj se umaknem za 14 dni in da vidimo, ali me bo kdo zamenjal. Točno to bom naredil. Ko bodo dobri spregovorili, se bom vrnil na proteste in se spet izpostavil s svojim obrazom in glasom. Dokler pa bodo samo zlobni govorili in bodo dobri tiho, ne vidim smisla, da bi hodil na proteste.« Pogovor pa raper zaključi v optimističnem slogu: »V teh časih, ko so nam marsikaj vzeli, ne smemo pustiti, da nam vzamejo še humor. Krepimo svoj imunski sistem in ne sovraštva.«