Zaradi pandemije v stiski vse več ljudi

Pandemija je posegla v vse pore našega življenja. Ranljivi bodo še ranljivejši, opozarjajo pri Slovenskem združenju za duševno zdravje Šent. »V skupnosti Nove Gorice smo se s programoma Dnevni center za uporabnike prepovedanih drog in Terensko delo z uporabniki drog zelo aktivno vključili v reševanje stisk najranljivejših med epidemijo,« pojasnjuje Luka Mrak, strokovni sodelavec v programu.

»Ljudem v stiski smo kljub vsemu bili zelo blizu in jasno smo lahko videli posledice, ki jih prinesejo regulative, namenjene varovanju večine. Iz tega izhajajoč imamo zgolj za ilustracijo številne brezdomne, ki se ne smejo zadrževati na javnih površinah, hkrati pa so brezdomni ravno zaradi tega, ker ne razpolagajo z nastanitvijo. Zanje še danes nimamo pravih odgovorov, kako naj izvedejo samoizolacijo, kje naj preživljajo karanteno, kako naj dostopajo do zdravstvenih storitev, ki so jim bile že pred krizo težko dostopne. Drugi vidik so tisti, ki v času, ko zaposleni v programih ne moremo imeti neposrednih in osebnih stikov, poniknejo. Večina jih ostaja v okoljih, ki povečujejo njihovo stisko. Vedeti moramo, da imajo številni uporabniki drog težave v duševnem zdravju, poleg tega pa imajo pridružene druge stiske in oviranosti, kot so brezdomstvo, ostarelost, gibalna oviranost.«

Veliko več zasvojenosti in novih drog

Šentovi programi delujejo na področju zmanjševanja škode zaradi drog. Izvajajo tri dnevne centre, v Novi Gorici, Ljubljani in Velenju. »Specifika uporabnikov je, da večinoma uporabljajo drogo že dalj časa in so že razvili zasvojenost, ki ima pomemben vpliv na različne segmente njihovega vsakdana,« nadaljuje Mrak. »Tu gre večinoma za droge, ki so izdane na recept in se prodajajo na črnem trgu, poleg teh pa se pri naši populaciji največ uporabljajo klasične droge, kot sta heroin in kokain, ki pa so zelo vprašljive kakovosti, kar posledično povzroča dodatna tveganja. Dodati moramo uporabo alkohola in tobaka, ki imata nezanemarljivo vlogo pri razvoju zasvojenosti ter zdravstvene in socialne škode. Večina ljudi, ki se vključuje v naše programe, prihaja z očitnimi stanji, ki so predvsem posledica kemične zasvojenosti. Ob tem naj omenim, da je povprečna starost okoli 40 let in več. Z nekemičnimi zasvojenostmi in neposrednimi stiskami, ki iz tega izhajajo, se srečujemo redko, navadno gre za kombinacijo nekemične zasvojenosti, kot so spletne igre, igre na srečo, športne stave, skupaj s kemično.«



Ljudi v stiski je vsako leto več, poleg odvisnih pa ne gre zanemariti svojcev, ki lahko doživljajo še večjo stisko kot uporabniki drog sami, nadaljuje sogovornik: »Danes imamo prepoznanih veliko več zasvojenosti, posledično tudi več zasvojenih. Še pred desetimi leti smo se namreč redko pogovarjali o zasvojenostih s spletnimi vsebinami, videoigrami itn. Tudi pri kemičnih zasvojenostih se trendi uporabe drog ter substanc samih spreminjajo, v zadnjem desetletju smo zelo veliko pozornosti namenjali uporabi t. i. novih psihoaktivnih snovi; gre za dizajnerske droge, ki jih lahko proizvajamo skorajda v vsakem garažnem laboratoriju in so prek črnega spleta dostopne vsakomur. Te substance so veliko manj preverjene od klasičnih drog.«

V slovenski družbi se lahko pohvalimo z napredkom pri obravnavi zasvojenosti, predvsem odvisnosti od alkohola, ki ima v našem prostoru najdaljšo tradicijo. Vse manj je stigme glede zdravljenja in številni, ki imajo težave s pitjem, veliko prej prepoznajo svoje težave, k temu pa so pripomogli kakovostni programi, ki jih izvajajo vladne in nevladne organizacije ter skupine za samopomoč. Na področju prepovedanih drog in nekemičnih zasvojenosti pa so razmere drugačne, še opozori Mrak: »Programov imamo premalo in kadrovsko smo zelo slabo pokriti. V Sloveniji imamo določena geografska območja, kjer ni prisotnega nobenega programa za ukvarjanje z odvisnostjo. Stigma in diskriminacija se jasno izražata tudi z vidika institucionalnega nasilja, ki ga doživljajo uporabniki drog, hkrati z njimi pa tudi zaposleni, ki z njimi delujemo. Kako si lahko pojasnimo dejstvo, da še vedno nimamo programa varne sobe, za katero so odpravljene vse zakonske ovire ter za katere imamo jasne dokaze o stroškovni, predvsem pa strokovni upravičenosti? Sicer pa so uporabniki prepovedanih drog med ranljivimi skupinami tisti, ki doživljajo največ stigme in diskriminacije. Če k zasvojenosti dodamo še katero od duševnih težav, brezdomstvo, starost ali telesno oviranost, je perspektiva takega človeka zelo slaba.«